Ena od parcel, Mihava gmajna, leži v kotanjastem zatrepu in se potem počasi dviga v pobočje Gore, dokler ne preide v strmo skalovje. V lasti jo ima družina Bolko od Čohov, ki sicer že dolgo ne redi več živine, pa senožet še vedno vsako leto pokosi. Vendar pri tem ne gre zgolj za klasično kmečko opravilo, pač pa tudi družabni dogodek, ki mu pridajo še malce tradicije in, recimo temu, etnološkega pridiha. K spravilu sena tako povabijo še sorodnike, sosede, prijatelje. In tako se je nekega julijskega popoldneva (ker je zjutraj še deževalo) po stmem kolovozu od Čohov navzgor vila 'kolona' treh 'frez' in dveh traktorjev z ustrezno posadko in orodjem. Čakali so jih kar bogati rednji zdaj že posušene trave, ki jo je kakšen dan poprej 'položil' Aleš Bolko z nepogrešljivo in neuničljivo bičiesko. Kakih dve sto poti sem in tja je bilo potrebnih, s precej pazljivosti prav v zgornjem, strmejšem pobočju. Grabljice in 'grabci' (se tako reče moškim, ki grabijo?) so seno pridno nagrabili do ravnine, kjer je Tomaževa balirka poskrbela za finalno opravilo. Da gre za solidno letino, je potrdil Marjan Bolko, saj je naštel deset velikih bal (pospravilo jih bo govedo soseda Tomaža). »Naš rekord je 13 bal, je pa res, da smo tedaj kosili še nekaj deset metrov višje v pobočje,« je dodal ob zasluženi južini (bolj zgodnji večerji), za katero je poskrbela gospodinja Andreja.

Gmajna bo že kmalu doživela še en delovni obisk – po in ob grubljah, ki omejujejo parcelo in v katere so predniki zlagali kamenje, ko so čistili svet, se je razraslo tipično podgorsko rastje (hrast, mali jesen, gaber). »Za eno zimo drvi bo,« je poznavalsko ocenil Aleš.