Pohod šolskih planincev se je v soboto, 22. 11. 2014, pričel v hladnem jesenskem jutru. Sonce pa je kaj kmalu ogrelo ozračje in pot do jame Škadavnice je bila prijetna. Najprej smo se ustavili na Taboru in iskali zaklad. Izvedeli smo za igro GEOLOV ali Geocaching. In kaj sploh je to? To je igra, ki so jo začeli v ZDA, sedaj pa se jo igrajo že skoraj po vsem svetu. Pri geolovu udeleženci postavljajo in s pomočjo GPS-naprave na terenu iščejo

t. i. geotočke  oz. "zaklade", kot se imenujejo v slovenskem geolovskem žargonu. V Sloveniji se je aktivnost prvič pojavila v letu 2001, število udeležencev pa se vsako leto povečuje. Aktivnost je brezplačna in se ji lahko pridruži vsakdo, ki ima primeren GPS-sprejemnik. Geotočke oz "zakladi" so sestavljeni iz škatle in vpisnega dnevnika, v nekaterih zakladih pa je tudi vsebina za menjavo. Lega geotočk je v obliki koordinat (zemljepisna širina in zemljepisna dolžina) objavljena na svetovnem spletu. Lov poteka tako, da si geosledci ali geoiskalci koordinate vnesejo v svoj GPS-sprejemnik, nato pa se odpravijo na teren, kjer geotočko (zaklad) tudi poiščejo. Geotočka se šteje kot najdena takrat, ko se iskalec vpiše v vpisni dnevnik, po najdbi pa škatlo z zakladom vrnejo na mesto, kjer so jo našli, da je na voljo tudi iskalcem, ki prihajajo za njimi (vir: Wikipedija). Žal na Taboru zaklada nismo našli, zato smo toliko bolj iskali pred Škadavnico. In - juhuhu! Brez naprave GPS nam je uspelo. Vpisali smo se v vpisni dnevnik, iz škatle vzeli za darilo majhen svinčnik in vanj dali svoje darilo - zapestnico. Ogledali smo si še Škadavnico in njene stalaktite, potem pa se odpravili proti Tešovi. Na poti smo si privoščili še malico iz nahrbtnika in potem veselo odšli proti Vranskemu. Pred knjižnico smo se še fotografirali pred spomenikom Frana Levstika, se pogovorili o njegovem pisateljevanju, potem pa odšli nasmejani in dobre volje domov, kjer smo lahko še izkoristili sončne žarke.