Kar precej sivine se je nabralo ob spominih na čase med prvo in drugo svetovno vojno. Čas, v katerem živimo, je prinesel veliko sprememb, na katere v tej zgodovinski instanci skoraj pozabljamo. Redke so bile hiše, ki v glavnem prostoru, tj. hiši, niso imele krušne peči, v kateri se je pekel kruh, ki ga je vedno primanjkovalo. Vonj po sveže pečenem kruhu in topla krušna peč, na kateri so se greli številni otroci, na klopi okoli peči pa so tete in strici na toplem opravljali razna dela, primerna za ta letni čas (luščenje koruze, predenje volne itd.). Na mizi je gorela lojenka ali kasneje petrolejka, v kotu klopi pa je bila vedno kakšna knjiga Mohorjeve družbe. Po vodo se je hodilo na »štepih«, nismo imeli električne energije, tudi radia ne, časopisi so bili za tiste čase predrago razkošje.

V tem času, natančneje leta 1851, je bila v Celovcu ustanovljena naša najstarejša knjižnična založba Mohorjeva družba. Njeni ustanovitelji so bili lavantinski knez škof Anton Martin Slomšek ter profesorja Andrej Ajnšpilar in Anton Janežič. Za ta čas Slovenci resnično lahko rečemo, da je bil to čas narodnega budništva. Predvsem se je narodna zavest zbujala v društvih in družbah. Mohorjeva družba je že leto po ustanovitvi, tj. 1852, imela veliko število podpornikov na Vranskem, kar lepo kaže resnični narodni značaj Vranskega in okolice. Mohorjeva družba je opravila veliko kulturno poslanstvo, saj je dejansko našega preprostega človeka naučila brati in ljubiti slovensko knjigo ter pomagala buditi narodno zavest. Kasneje je to vlogo prevzela Ciril-Metodova družba.

Vranšani so bili včlanjeni v Slovensko matico, Savinjskega sokola, Orle in kasneje v Ciril-Metodovo družbo. Leta 1886 je bilo na Vranskem ustanovljeno gasilsko društvo Požarna bramba. Učitelj Ivan Kramar je leta 1897 ustanovil pevsko društvo Vranska vila, ki je pozneje delovalo še pod vodstvom Ferda Skoka. Pevsko društvo je delovalo vse do druge svetovne vojne. O ubranem in umetelnem petju Vranske vile je šel glas daleč naokoli. Moški in mešani pevski zbor je nastopal vse do Celja in Kamnika. V zgoraj imenovani Ciril-Metodovi družbi, podružnici Vransko, se je razvijala tudi bogata dramska dejavnost. Na leto so z veliko ljubeznijo do ustvarjanja predstavili dve ali tri igre. V dramski dejavnosti so se udejstvovali pravzaprav vsi, ki so imeli za to voljo ali smisel. Tudi šolska mladina se je začela zgodaj ukvarjati z otroškimi igrami pod vodstvom svojih učiteljev in tako so leta 1898 pod vodstvom učitelja Simona Megliča uprizorili Boječega Matevža. Starejši pa so uprizarjali znane ljudske igre: Rokovnjači, Domen, Deseti brat, Razvalina življenja, pa tudi zahtevnejša dela, kot so Hlapec Jernej, Kralj na Betajnovi itd. Te dramske uprizoritve so bile najprej v salonu gostilne Košenina (sedaj uprava KIV), nato v Sokolskem domu (sedaj muzej motociklov), največ pa v dvorani, ki je bila v 1. nadstropju gostišča Slovan, in nato v Prosvetnem domu, kjer so od leta 1939 do 1941 imeli predstave Orli.

Čas, v katerem živimo, nam je prinesel vse od radia, televizije, računalništva, avtomatike do kupa električnih pripomočkov. Ne zavedamo pa se, da je ta čas tudi tisti, ki nam je v marsičem odvzel odnos do narave, povezanost med prijatelji in sosedi in pa toplino druženja, kot je bila včasih.

Vlado Rančigaj