Povzemamo članek iz Dnevnika, o naši občanki, Maji Kastelic. 

Maja Kastelic je na bienalu ilustracije za še neobjavljene ilustracije k avtorski slikanici Deček in hiša dobila priznanje Hinka Smrekarja in pozneje še plaketo. Sledile so še druge nagrade, te dni pa avtorico in slikanico promovirajo tudi na portalu Picturebook Makers.

Iz avtorske slikanice Maje Kastelic Deček in hiša

Maja Kastelic, ilustratorka in slikarka: Zanimivo in zelo priročno je, da lahko živim v malem Trebnjem, hkrati pa delam za kogar koli. Po bolonjskem sejmu imam tudi naročila iz tujine in zaradi internetnih povezav to teče odlično. (Foto: Luka Cjuha)

Maja Kastelic, ilustratorka in slikarka: Imam svoja otroka, ampak ko delam, izhajam predvsem iz sebe, iz svojega otroštva, takratnih občutij in doživetij. (Foto: Luka Cjuha)

Maja Kastelic je na ALUO Ljubljana pri Metki Krašovec diplomirala iz slikarstva, pozneje je na FHS Koper vpisala znanstveni magisterij, nato pa študij pred koncem prekinila, malo zaradi spleta okoliščin, predvsem pa je začela delati to, kar si je v resnici želela – ustvarjati slikanice. »Za ta korak sem potrebovala poseben pogum. Ne zaradi predsodkov do ilustracije, pač pa bolj iz strahospoštovanja. Ilustratorje sem vedno gledala z mešanico občudovanja in zasanjanega zavidanja.«

A odločitev je morala dozoreti, tudi prek različnih spoznanj. »Klasičen študij risbe je bil zelo koristen, sta me pa sčasoma zmotila mit ekstravagantnega umetnika in poplava konceptualnega, kar je v osnovi sicer zanimivo, a zaradi pomanjkanja meril mnogokrat banalno. V prvi vrsti moraš dobro poznati jezik, v katerem se izražaš, skratka biti moraš dober izvajalec, za katero koli umetniško zvrst že gre,« meni. Knjiga in zgodba ji postavita okvir, peskovnik, znotraj katerega potem ustvarja in se igra.

V kulturi samozaposlen slikar mora poprijeti za marsikatero delo. Maja Kastelic je, preden je začela delati slikanice, deset let plezala po zidarskih odrih in restavrirala freske v Frančiškanski cerkvi in Stolnici v Ljubljani, v Viteški dvorani v Brežicah… »Restavriranje je dober trening za likovnega umetnika, naučiš se uporabljati različne pigmente, barve, materiale.« Nedvomno jo je to delo tudi zaznamovalo – historična barvna paleta in starinske reči jo privlačijo tudi, ko slika sama.

Blizu doma, v prostorih za ustvarjanje Kreativno-umetniškega inkubatorja v Trebnjem, ima svoj atelje in tja prihaja vsak dan, že zjutraj. »Zanimivo in zelo priročno je, da lahko živim v malem Trebnjem, hkrati pa delam za kogar koli. Po bolonjskem sejmu, ki je namenjen knjigam za otroke in mladino, imam tudi naročila iz tujine in zaradi internetnih povezav to teče odlično. Dobim tekst in potem pošljem ilustracije ali 'skene'. Ko sem delala za založbo iz Francije, so mi poslali kurirja kar v Trebnje, tako da sem mu izročila ilustracije na vratih ateljeja,« se smeje.

Brez interneta in računalnika očitno tudi ilustratorji ne morejo več. Treba je biti prisoten in vzdrževati stike, nujno je imeti svoj portfolio, roki za odgovore so se zaradi sodobnih tehnologij skrčili na »takoj«, zato tudi ilustratorji delajo nadure in ponoči. Mesečno oddaja tudi ilustracije za otroške revije, denimo za Cicibana. Počasi se uči reči tudi »ne«. »Postaneš ljubosumen glede svojega časa. Nujno je vzpostaviti prioritete in red,« ugotavlja in s tem razbija mit o boemskem življenju umetnikov.

Pred nekaj dnevi je referenčna spletna stran Picturebook Makers objavila njen članek o nastajanju slikanice Deček in hiša. S tem se je znašla v družbi najboljših ilustratorjev, kot so Shaun Tan, Chris Haughton, Jon Klassen. Ta stran je za ustvarjalce izjemno dragocena, saj ponuja vpogled v ustvarjalne procese izjemnih del in avtorjev.

Maja Kastelic smeje pripoveduje, da si za svoja sinova v knjižnici izposoja pravljice in slikanice, ki jih želi sama pogledati, Cicibana pa dobita v roke šele potem, ko ga sama prva prelista in prebere. Risanke gledajo po »službeni dolžnosti«: »Imam otroka, ampak ko delam, izhajam predvsem iz sebe, iz svojega otroštva, takratnih občutij in doživetij.« Opaža, da otroci danes odraščajo drugače, manj svobodno, ne plezajo več po drevesih in se ne podijo naokrog brez nadzora staršev.

Podobno uniformirana se ji v veliki meri zdi tudi literatura za otroke: funkcionalna, didaktična, cilji so definirani, medtem ko je prostora za nepredvidljivo in domišljijo premalo. Takšne nedvomno niso pripovedi Svetlane Makarovič, za njenega Korenčkovega palčka je ob nedavnem ponatisu prispevala nove ilustracije, ali pa Braneta Mozetiča, ki mu je ilustrirala že tri knjige.

Trenutno uživa v razkošju časa, ki si ga je privoščila po dveletnem delovnem stampedu. Sedi za mizo v ateljeju in skicira, dela zapiske in se pusti navdihovati naključjem. »Zdi se, da ničesar ne delam: malo berem, raziskujem in čakam. Kot da bi se spremenila v nekakšno posodo, v katero se stekajo vsebine in ideje, se spletajo med seboj in potem se dogajajo tudi čarovnije.« Ko se bo v posodo steklo dovolj, bo nastala nova avtorska slikanica Deklica in vrt, ki ne bo nadaljevanje prve, pač pa njen protipol in druga polovica. 

Vir: Dnevnik, Ingrid Mager