Kurent je v svoji prvotni obliki je  predstavljal nekaj nadnaravnega.  Kot demon se je bojeval z zimo in klical v deželo pomlad. Z divjim plesom in oglašanjem zvoncev ponazarja pradavni poskus ljudi, da bi vplival na naravne zakonitosti.

Prvi kurent naj bi se po ljudskem izročilu pojavil na območju današnje občine Markovci, v neposredni bližini Ptuja, njegov videz pa se je skozi čas spreminjal. Prvotno je bil oblečen v zajčjo kožo, na glavi je imel enostavno kapo brez vseh dodatkov, na hrbtni strani pasu je visel zvonec, ki so ga poleti uporabljali med pašo. Na kapo je kasneje dobil puranja ali gosja peresa, raznobarvne trakove, sirkaste brke, dolg, rdeč jezik, in raznobarvno poslikavo obraznega dela kape. Zajčji kožuh je nadomestil ovčji.

Kurent ima danes okrog pasu obešenih že pet zvoncev. Obut je v visoke črne čevlje z rdečimi dokolenkami. V roki nosi leseno palico, ježevko, ki je dobila ime po ježevi koži, oviti na vrhu palice. Nekdaj je  kurent obiskoval samo tista dvorišča in hiše, kjer so živela mlada dekleta, ki so mu okrog pasu ali na ježevko privezala žepni robček. Več robčkov je imel privezanih na verigo ali ježevko, bolj je bil cenjen pri dekletih. Ježevka je bila namenjena tudi obrambi, saj kurenti niso smeli iz domače vasi v sosednjo, če pa so to storili, je pogosto prišlo do pretepa, ki se je končal s hudimi poškodbami, včasih celo s smrtjo.

Po eni od legend je bil kurent nekoč prelep mladenič, ki pred dekleti ni imel miru, zato se je umaknil v puščavo in prosil boga, da mu skazi obraz. Prošnja je bila uslišana in zrasli so mu rogovi. Dekleta so ga poslej pustila pri miru, v spomin na nekdaj zalega mladeniča pa so začela praznovati pustni torek z razposajenimi norčijami.

Po ljudskem izročilu je bil kurent lahko vsak mlad, neporočen fant, danes pa kurentovo opravo oblečejo že najmlajši in tudi ženske. Kurenti s svojim skakanjem, zvonjenjem in mahanjem z ježevko, odganjajo zimo in kličejo pomlad, srečo in dobro letino. Spadajo pod živo kulturno dediščino Slovenije in povsod kamor pridejo sejejo dobro voljo.

tekst in foto:

Mojca Smolič