"Zame je velika čast in obveznost razmišljati v načinu Mare Rupene, vzornice te zveze, tiste Mare, ki sem jo imela srečo osebno poznati. Bila je silno ustvarjalna, garaška, mednarodno uspešna, preprosta in tudi zelo topla osebnost. In vedela je, kaj bo to pomenilo za druge, ne zase. Presenečena sem nad Dobrničem, kjer se je zbralo toliko ljudi. Ampak ime sámo Dobrnič pove: dom dobrih ljudi. Kaj naj povem? Prvič moramo najti hrbtenico dogodku: to je jubilej protifašizma. Pogled nazaj nas navda s ponosom in spoštovanjem do ustvarjalcev. Spoštovanje je duh Dobrniča. Pogled nazaj usmerja pot naprej v 21. stoletje, vendar se je veliko spremenilo predvsem v tehnologiji, ostajajo pa človekovi odnosi in to je žensko gibanje v NOG naredilo: 73 let dela in izkušenj proti fašizmu – torej proti nasilju. Pred 73 leti je bil svet črno-bel in takrat se je bilo lažje odločiti, na katero stran se boš postavil, ni bilo ne druge ne tretje poti. Nasilje se ne da dokončno premagati, je kot bolezen, kot zmaj, ki mu odsekaš glavo in zraste nova. Kje je danes nasilje? Današnje je enako, kot je bilo. Poglejmo naše življenje, ki obsega od družine do svetovne organiziranosti. Danes je 60 odstotkov staršev soglasnih, da »ena čez rit« za otroke ni nič škodljiva. Ampak moj prvi mož Pavle je zdravil pretepene otroke! Kot prababica gledam pravnučko, ki se dere, da bi z nasiljem uspela, sem pa presenečena nad mirnostjo njenih staršev. Z nasiljem ne moreš uspeti, kar velja tudi za nasilje v družbi. Nasilje je kot bolezen, moraš jo diagnosticirati, zdraviti in preprečevati.
Zdaj berem, da so učitelji ogroženi. Toda učitelj se mora naučiti, da sam poišče znanje; potem mora znanje uporabiti, ga posredovati in postati pri tem osebnost, ki živi v skupnosti raznolikosti, sprejeti to različnost, jo priznati za enakopravno in jo spoštovati. Enako velja za druge poklice, npr. 24-urno zdravstvo. Ne moremo imeti odnosa, da so le »beli bogovi in modri angeli«, to so ljudje, ki se trudijo in jim moramo priznati predvsem »nagravžnino«. Nedopustno je govoriti »krivosodje«, posploševati vodilne v gospodarstvu z nepoštenostjo ipd. Večina ljudi dela je pošteno, zavzeto in zato moramo postaviti cela področja na svoje mesto. Vzpostaviti moramo spoštovanje med ljudmi. Politika mora povezati ljudi in pokazati pot, pa čeprav čez več lestev. Če se tega ne zavedamo, ne bodo zavzemali prostorov nesposobni ljudje, ne bo prekarnosti in gospodarska rast bo bolj pravično porazdeljena v socialne sklade, v zdravstvo in v šolstvo ter za pravico vsakega do vode, hrane, zaposlitve in do dela. Ali smo temu dorasli? Duh žensk iz Dobrniča pomeni 73 let izkušenj proti fašizmu – torej proti nasilju. Mera napredka je enakopravnost, šolstvo, zdravstvo, kakor tudi za strpen odnos med različno mislečimi ljudmi. Na hrib gleda nekdo z ene strani, drug z druge in vsak ga vidi drugače, toda to moramo sprejeti in spoštovati.
Spoštovanje različnosti se je pokazalo v begunski krizi. Naši državi so določili, da nastanimo okoli 600 ljudi. Kako smo lahko Slovenci ogroženi od 600 beguncev, kolikor jih mora naša država sprejeti? To pomeni en begunec na 3500 Slovencev. En begunec na tem zboru bi ogrožal celo Slovenijo!? Toda nekateri hujskajo množice zoper ljudi, ki so v svojih domovinah izgubili prav vse. Da teh hujskačev ni sram!
Hitler je bil sicer demokratično izvoljen, ampak posledic njegovega dela se moramo zavedati in organizacija, kot je vseslovensko Društvo Dobrnič, mora odpirati oči. Sporočilo dr. Martina Luthra Kinga je, da tema ne more pregnati teme, le luč. Sovraštvo ne more pregnati sovraštva, le ljubezen. Nasilja ne more pregnati nasilje, le spoštovanje! Spoštovanje narave, ustvarjalnosti, bogastva kulturne raznolikosti, svobode misli.!"
Te besede je tri tisoč-glava množica lepo sprejela. Sledil je nastop dobrniških osnovnošolcev, ki sta ga vodili Klavdija Livk in Bojana Kastigar. Osnovno sporočilo je bilo strpnost do drugačnih, do migrantov. Ženski zbor Generacija 57 je sklenil proslavo z bolj liričnimi partizanskimi in ljudskimi pesmimi.
Se vidimo naslednje leto!
Živa VIDMAR
