Slovenski narod je skozi zgodovino preživel različne vrste domoljubja. Z oblikovanjem naroda in graditvijo identitete na skupnem etničnem poreklu konec 18. in 19. stoletja se zaradi odsotnosti nacionalne samoopredelitve in iskanjem historičnega vzora Karantanije ter oblikovanjem simbolov nacionalne zastave pojavlja najprej deželno domoljubje: sem Korošec, Kranjec, Štajerc ..., in nato domoljubje, vezano na cesarja, ki se konča z obrambo domovine na Soški fronti.
V obdobju kraljevine SHS in nato v Jugoslaviji naj bi se domoljubje preneslo na novo državo in novega suverena, kralja Aleksandra, ki ga je utemeljeval s hipotezo o »troedinem narodu« in »tronarečnem jeziku«. Deželno domoljubje namreč zastareva, saj pristanemo Slovenci od leta 1931 v kraljevini Jugoslaviji v eni upravnopolitični enoti – Dravski banovini. Domoljubje se usmerja tudi v skrb za Slovence v sosednjih državah.
V drugi svetovni vojni nastopi najtežji trenutek v sodobni usodi naroda, ki so ga tri sosednje države s sovražnimi režimi razdelile med sebe s ciljem etničnega uničenja Slovencev. Svoj košček slovenskega ozemlja si je takrat odrezala tudi Pavelićeva Nezavisna država hrvatska. Kljub različnim reakcijam (odpor, pasivizacija, kolaboracija) pa odporniško gibanje brez poudarjanja nacionalnega poslanstva in domoljubja ne bi dobilo tako množičnega pozitivnega odziva. Po zmagi nad nacifašizmom se pojavi socialistično domoljubje, vezano na bratstvo in enotnost v Jugoslaviji. Slovensko domoljubje v tem času je bolj zakoreninjeno, a politično sumljivo v sintagmi nacionalizma in secesionizma.
Do 80. let domoljubje z redkimi izjemami ni temeljilo na nacionalni osnovi. Slovenija je imela v SFRJ velik gospodarski in politični vpliv ter majhno zastopanost v vojaškem delu varnostnega sektorja.
Politična skupnost tistega časa je temeljila na razredni in ideološki identiteti ter kultu osebnosti. Proces osamosvajanja se je pričel z decentralizacijo Jugoslavije v 70. letih (hrvaški maspok, Kavčičeva liberalizacija, ustava 74, nerešena kosovska vprašanja). V tem obdobju nikakor ne smemo pozabiti dr. Cirila Žabota, ki je leta 1967 izdal znamenito delo »Slovenija včeraj, danes in jutri«, v katerem je prvi politično, pravno in gospodarsko utemeljil upravičenost in možnost slovenske državne samostojnosti.
T
itova smrt in naraščajoča gospodarska kriza sta povzročila spopad različnih konceptov nadaljnjega razvoja Jugoslavije, kjer se je slovenski koncept naslonil predvsem na ekonomsko moč in vse večjo pluralizacijo, tako zaradi pritiskov Beograda kot lastnega in mednarodnega razvoja. S 57. številko Nove revije, slovensko pomladjo, procesom JBTZ leta 1988 kot napadom na koncept mirovniške in pluralne družbe, Majniško deklaracijo 1989 in Temeljno listino Slovenije (SZDL) se pričnejo udejanjati zahteve po suvereni državi slovenskega naroda, ki se zaključijo s prvimi demokratičnimi večstrankarskimi volitvami v letu 1990, postopno vzpostavitvijo lastnega nacionalno varnostnega sistema, plebiscitom 23. 12. 1990, slovensko osamosvojitveno vojno 1991 ter mednarodnim priznanjem in sprejemom Slovenije 22. 5. 1992 v OZN.
Sodobno slovensko politično skupnost, ki je suverena, je vzpostavilo domoljubje, ki je bilo pogoj za osamosvojitev. Osamosvojitev je najpomembnejši skupni imenovalec sodobne slovenske politične skupnosti. Verske, nazorske in politične delitve znotraj naroda so normalno stanje stvari, ki ni krivo za slabo delovanje države, saj gre v tem primeru za svobodno, naravno delitev, vse ostalo bi namreč spet vodilo v diktaturo.
Žal pa so ob politični pluralnosti ostale stare delitve med narodom, ki jih nekateri politiki s pridom izkoriščajo za ozke politične interese. Namesto da bi se borili za preprostega človeka, za nova delovna mesta, proti razprodaji državnega premoženja in dobrih slovenskih podjetij tujcem, za tretjo razvojno os, drugi tir, tretji pomol Luke Koper, boljšo gospodarsko, ekonomsko ter fiskalno politiko … Politični predstavniki, ki so bili sicer demokratično izvoljeni, ne bi smeli ukiniti naborništva in si ne bi smeli privoščiti tako šibke vojske, kot jo imamo danes. Ugotavljamo, da danes zavezništvo ne brani samo in zgolj demokracije, temveč vse prevečkrat tudi nevarne ambicije gospodarskih velesil, tudi z lažjo.
Ukinitev policijskih uprav v državi in še pred tem policijskih oddelkov in postaj kaže na napačne politične odločitve, ki so silile stroko v reorganizacijo, zaradi česar se varnostne storitve in sama varnost dokazano zmanjšujejo. Tudi ukinjanje ostalih regijskih institucij in centralizacija teh pomeni odmik države od uporabnika. Zavestno pa so pozabili vzpostaviti regije.
Stojimo na tleh upornega prelomnega stoletja Korošcev, kjer je dozorevala slovenska državotvorna zavest in kjer ostaja zemlja, prepojena s krvjo slovenskih mož, ki so bili boje z generalom Maistrom za severno mejo, sodelovali v zadnji bitki v Evropi zoper nacistično vojsko in njenimi kolaborantskimi enotami ter hudih spopadih z jugoslovansko vojsko, kjer smo slovenski miličniki in pripadniki TO na Holmcu izbojevali prvo zmago za samostojno Slovenijo in s tem posledično prisilili jugoslovansko vojsko k umiku iz države. Vse tri zmage v tem upornem stoletju so odločilno prispevale, da imamo danes svojo državo, da smo gospodarji na svojem.
In kaj sploh je domoljubje ?
Domoljubje je spoštovanje države kot ustanove, spoštovanje njenih inštitucij in istočasna zahteva, da politika dela v korist državljanov. domoljubje je tudi delati za srečo in pravice sodržavljana. Nič manj ni domoljuben nekdo, ki posluša rock glasbo, kot tisti, ki mu ugaja domača narodnozabavna glasba. Pri nas smo začeli mešati domoljubje z nacionalizmom in antikomunizmom. Slovenci smo bili Slovenci tudi takrat, ko smo bili pod državno upravo Ilirskih provinc, Avstro- ogrske ali pa Jugoslavije.
Naj govor zaključim z mislijo mag. Vinka Ošlaka, ki pravi, da »… se lahko iz žalostnih pojavov dosedanje zgodovine naučimo, da resnično domoljubje v svoji trajnosti ne more temeljiti na uporništvu, temveč na zvestobi in ljubezni«.
