Ta kulturna dediščina je edinstvena; tradicija, ki je svetovna posebnost, se je začela prav pri nas, v naši širši okolici.

Po potrditvi pobude za vpis Prevoznega čebelarjenja - tradicionalnega slovenskega čebelarstva v Register žive kulturne dediščine, ki sva jo pripravila Brane Kozinc in Anja Bunderla, sem pripravila pobudo še za izjemno kulturno slovensko čebelarsko dediščino - Poslikane panjske končnice.

Delovna skupina Koordinatorja varstva žive kulturne dediščine je v februarju 2016 obravnavala pobudo – prijavljena nesnovna kulturna dediščina odgovarja kriterijem in je zato primerna za vpis v Register žive kulturne dediščine.

V pobudi sem opisala začetke in vso zgodovino poslikave panjskih končnic, motive in tehnike, značilne samo za to vrsto umetnosti, pa tudi postopek pridobivanja mineralnih pigmentov in s tem izdelavo barv. Poznavanje tega je nujno za kakovostno poustvarjanje.

Poslikane panjske končnice so deščice s panjev, navadno kranjičev. Čebelarji ali slikarji so jih poslikavali z namenom, da bi panje zaščitili pred zlem – tako so slikali apotropeične simbole - trutamore, simbole, monograme, svetniške motive. S poslikavanji so zaznamovali določene dogodke, upodabljali so zgodovinske in satirične prizore. Čebelam so želeli pomagati pri orientaciji, čeprav se le-te lahko znajdejo na svoje načine, čebelar je s poslikavami "označil" čebeljo družino in, seveda, čebelam je olepšal dom, sebi pa okrasil okolico, si večal ugled ... Kranjiče so čebelarji postavljali v arhitekturno značilne čebelnjake, ki so se slikovito vključevali v slovensko pokrajino.

Ohranjenih je še več kot 3000 poslikanih končnic s 600 različnimi motivi, ki so v javnih in zasebnih zbirkah.

Vsak današnji motiv, naslikan na deščico, še ni poslikana panjska končnica! Prevečkrat je le podcenjevanje dediščine. Prihaja pa čas, ko bomo ločili zrnje od plev.

 
Kako izgledajo panjske končnice, naslikane po izvirnem tradicionalnem postopku, boste lahko videli na razstavi Anje Bunderla v mesecu maju na Blejskem gradu.