Kašte v Mežiški dolini so kulturna dediščina, ki je v sodobnem času prevečkrat prezrta in pozabljena. Svojstven stavbni tip odraža družbeni, gospodarski in kulturni razvoj geografskega območja in je v mnogih pogledih ostal edinstven do danes. Zapletenost součinkovanja družbenih in naravnih dejavnikov je vplivala tudi na domačine, saj so ohranili nekatere arhaične prvine vsakdana, s tem pa dajejo neizbrisen pečat koroški agrarni poselitvi.

Zamisel o izdaji publikacije, ki bi predstavila najlepše ohranjene kašte v Mežiški dolini, se je pojavila že pred leti, projekt pa smo pri Lokalni akcijski skupini (LAS) Mežiške doline sklenili uresničiti leta 2012.

Že na začetku projekta so se pojavili zapleti zaradi izrazov. Naj uporabimo lokalni narečni izraz »kašta« ali naj upoštevamo pravila pravopisa in v publikacijo zapišemo »kašča«? Sklenili smo, da v naslovu publikacije in v besedilih za kašče uporabimo narečni izraz »kašte«. Tudi avtorici v besedilu navajata več narečnih besed in s tem opozarjata na nesnovno kulturno dediščino, zlasti še na jezikovno, ki je neločljivi del materialne kulturne dediščine. Če bi zanemarili pomembnost jezikovne kulturne dediščine, bi kaštam naredili podobno škodo, kot jo povzročajo tisti, ki kašte nestrokovno obnavljajo ali pa jih pustijo propadati. Narečne izraze smo zato dali v narekovaje in jih pojasnili.

Ustvarjanje publikacije je zahtevalo tudi veliko terenskega dela, saj smo morali podatke najprej najti v virih, potem pa kašte poiskati na terenu in jih fotografirati. Izkazalo se je, da mnoge zaradi neustreznih posegov ne morejo biti več uvrščene v publikacijo, ki želi predstaviti kašte v njihovi originalnosti. Od lastnikov smo dobili tudi  podatke o imenih kašt in njihovi starosti. Sklenili smo, da upoštevamo  navedbe lastnikov. Pri starosti stavb se je pojavila nova zagata. Pisni viri najstarejše kašte v Mežiški dolini umeščajo v 17. stoletje. Nekateri lastniki so navedli starost preko 500 let, kar pomeni, da jih sami uvrščajo v 16. ali celo 15. stoletje. Sklepati velja, da ustno izročilo, ki so nam ga posredovali lastniki, temelji na dejstvu, da so na istem mestu, kjer so danes kašte, že stali objekti, ki so bili v stoletjih preurejeni ali prezidani.

Na podlagi terenskega dela smo v zemljevid, ki je dodan publikaciji, vrisali tudi lokacije kašt. Izbor kašt sta opravili etnologinji Karla Oder in Jelka Skalicky, ki sta tudi avtorici besedila v knjigi. Izbrane so bile kašte, ki so pomembne zaradi zgodovinske, etnološke ali arhitekturne dediščine. Obe strokovnjakinji sta z izjemno predanostjo, znanjem in občutkom za bralca orisali pomembnost kašt iz različnih zornih kotov. Besedilo se lepo dopolnjuje s slikami, daje jim globlji pomen, obenem pa bralcu omogoča, da kašte pred njegovimi očmi »oživijo«.

Ustvarjalci publikacije smo iskreno hvaležni lastnikom kašt, ker so nam dovolili objavo fotografij njihovih stavb, nas zelo lepo sprejeli in nam z zanimivimi zgodbami dopolnili znanje o stavbni dediščini. Želimo si, da bi tisti, ki bodo knjigo prelistali, začutili, kakšno bogastvo pomenijo kašte.  Brez ustrezne zaščite in skrbništva bo zagotovo izgubljeno.

Borut Iršič, urednik