V soboto, 18. oktobra, se je dvorana v Domu Andeja Manfrede napolnila z obiskovalci, pozitivno energijo in umetniškim zrakom. Toliko ljudi na naših literarnih večerih kar nismo navajeni, smo si bili enakih misli Mkudk-ovci. Recitiranje pesmi (ki je bilo mimogrede mnogo več kot to) v izvedbi Tise Križnič, Marjete Vakar Manfreda, Matica Malija, Mete Stergar, Polone Stergar in Staše Volarič, so popestrili mladinski pevski zbor OŠ Kobarid in violinistka Nejka Volarič. Bilo je preprosto, pristno in iskreno.

Za vse tiste, ki ste enkraten in neponovljiv dogodek zamudili, pa še nekaj besed o knjigi:

Pesmi so tistega tipa, pri katerih te na začetku zaboli, na koncu pa vseeno pomiri in poda nek nauk, iz katerega se lirski subjekt vedno nekaj nauči, hkrati pa ne more uiti svojim čustvom. Glavni element pesmi je torej misel. Umetelne besede pri Meti nimajo svojega mesta, saj so ji odveč. Največ kažejo dejanja. Slika nam subtilno napisane zgodbe življenja.

Glavna tema, ki povezuje vse pesmi je ljubezen, ta je prisotna skozi naše celotno branje. Seveda nujno tvori par z eksistencialnimi vprašanji o človekovem obstoju in namenu. Lirski subjekt pa se zdi, kot da raste iz pesmi v pesem, hkrati pa ostaja vedno nespremenjen in sledi svoji ideologiji, ki si jo je zastavil in ji sledi do konca. To je popolna ljubezen, ki jo išče v tem svetu, čeprav ve, da jo bo težko najti. Vezi so tiste, ki osmišljajo pogled lirskega subjekta in slovo je trpek, a neizogiben element, ki ga spremlja in se mu ne more in ne more izogniti. Niti se mu noče. Ni agresiven v svoji želji po še, ne terorizira in prosjači, s tem se sprijazni in išče svojo resnico. Drzna poteza je, da nam servira ljubezen kot najvišje moralno vrednoto, morda paradoksalno, tesno povezano s svobodo, ki jo lirski subjekt potrebuje in katera se mu na koncu, ko ljubezen odide, prikaže. A naš subjekt je noče sprejeti za svojo, saj jo hoče skupaj z ljubljeno osebo. Ta dvojica pa, kot se izkaže, ne more delovati. Je globoko hrepeneč subjekt  in medtem, ko druge žene gonja po uspehu, on sanja o na videz preprostih stvareh, ki so danes (ali pa so od vedno bile) podcenjene. Nikakor ne gre za tipičen "romantični" lik, saj se v njem vendarle skriva pozitiven pogled na svet, ne ostaja v preteklosti, kljub temu, da se je vedno spominja, pač pa z vsem svojim 'biti' stremi v prihodnost. Boljšo? - Svobodnejšo.

Polona Stergar