Izberi drugo občino
Nazadnje izbrane občine

Poišči občino

Registracija
Napoved za ponedeljek, 27.02.2017

pretežno oblačno
Danes bo deloma jasno z občasno zmerno oblačnostjo. Zapihal bo jugozahodni veter. Najvišje dnevne temperature bodo od 9 do 15 stopinj C.
1°C | 13°C
torek, 28.02.2017
5°C | 13°C
sreda, 01.03.2017
3°C | 15°C
četrtek, 02.03.2017
3°C | 14°C
petek, 03.03.2017
1°C | 14°C
Opozorila
Ponedeljek, 27.2.2017 ob 10h
V noči na torek in v torek bodo najmočnejši sunki jugozahodnega vetra lahko ponekod presegli hitrost 70 km na uro. Veter bo predvidoma najmočnejši na vzhodu države in v višje ležečih krajih.
1°C
13°C
pretežno oblačno
Nahajaš se tukaj: Novice Prostovoljstvo

Življenje je kot hoja na goro


INTERVJU, PROSTOVOLJSTVO

| |
06.11.2013      16:51
A A

Življenje je kot hoja na goro


Dotakniti se nove kulture in drugega pogleda na svet je posebna izkušnja. Njen smisle je še večji, če ima namen in cilj. Temu lahko sedaj še toliko bolj pritrdi domačinka Ana Križnič, ki je s člani projekta POTA Malavi 2013 letošnji avgust preživela v jugovzhodnem delu Afrike, kjer so zgradili hišo učitelju ene od tamkajšnjih osnovnih šol.


Z domačini pred zgrajeno hišo za učitelja. Foto: Arhiv Ane Križnič
Z domačini pred zgrajeno hišo za učitelja. Foto: Arhiv Ane Križnič
Deli:

Za tabo je nepozabno srečanje z Afriko. Na kakšen način in s katerim namenom si odletela v Malavi?

V Malavi sem se odpravila skupaj s še devetimi člani projekta POTA Malavi 2013. Naša prva naloga je bila zbrati čim več denarnih sredstev, s katerimi bi lahko uresničili naš cilj in zgradili hišo za učitelja ene izmed malavijskih osnovnih šol. Prispevke smo pridobivali preko koncertov, na predstavitvah v župnijah in s prodajo majic. Konec julija smo odleteli proti Kasungu, mestu na severnem delu Malavija da bi zbrani denar -  nekaj manj kot 12.000 evrov -  spremenili v novo hišo za učitelja ter pridobili izkušnje za življenje. Vsak od nas si je stroške potovanja seveda kril sam.

 

Kakšen je bil tvoj prvi stik z Malavijem? Za kakšno državo pravzaprav gre?

Malavi je 14-milijonska država, ki leži na meji z Zambijo in s Tanzanijo. Zelo velik del pokriva čudovito malavijsko jezero. Deževno obdobje je v novembru in decembru, nato pa sledi deset mesecev sončnega vremena. Dan vse leto traja od šestih zjutraj  do šestih zvečer. Zemlja je rdeča, dreves pa malo, saj jih domačini stalno požigajo. A kakor pravi pater Stanko, je lepota v tem, da  mesec dni po zažigu življenje zopet začne poganjati.

 

Malavi je bivša angleška kolonija? Kakšna ureditev in razmere trenutno vladajo tam?

 V Malaviju je trenutno demokracija. No, na papirju, sicer pa vlada denar, ki lahko kupuje nevedne in naivne glasove. Država je  neverjetno razslojena. Nekaj deset ljudi živi materialno najbrž mnogo bolje kot kdorkoli izmed nas. Po vaseh ljudje živijo v majhnih hišah iz prsti, prekritih s slamo in  se niti ne zavedajo, da se zemlja, na kateri živijo, že tisočletja prodaja v Evropo, v arabski svet in na Kitajsko. Plača učitelja znaša okrog 70 evrov, fizičnega delavca 40, paznika pa okoli 20 evrov. Po drugi strani pa vreča cementa stane več kot 10 evrov, liter nafte pa preko 2 evra. Čeprav na ulicah ne vidiš podhranjenih otrok, o drugačnih življenjskih pogojih pričajo številke. Povprečna življenjska doba znaša 39,5 let, kar četrtina otrok pa umre pred dopolnjenim četrtim letom starosti. Prvi in glavni razlog za te številke so bolezni - zlasti AIDS. Okrog  tretjina ljudi je okužena z virusom HIV. Zlasti v novembru in decembru, ko je  v deželi deževna doba, mnoge izčrpa malarija, na nekaterih predelih je prisotna muha cece in še mnoge druge bolezni jih pestijo. Zdravstvo pa je v popolnem razsulu. K sreči si sami pridelajo belo koruzo, iz katere kuhajo nekakšno polento, imenovano insima. To jedo trikrat dnevno, ob večjih praznikih pa jedo riž, sladek krompir in ribo čambo iz malavijskega jezera. Pridelajo si lahko tudi banane, papaje, na jugu pa čaj, vendar so velike plantaže v rokah tujcev.

 

Pa ljudje? Se razmišljanje zelo razlikuje od evropskega?

Ljudje so topli, odprti in gostoljubni. Radi in  dobro pojejo, so  spretni govorci, radi imajo  protokol, ceremonije in praznovanja. Svete maše so tu nekajurni dogodki, polni plesa in petja. Zelo so  pozorni na govorico telesa in vljudnostne geste, kar je v Evropi nekako izginilo. Nekateri so dobri rokodelci, so pa bistveno manj vezani na čas in razdalje kot mi. Prav tako ne razmišljajo veliko o jutrišnjem dnevu in zaradi tega je napredek težaven. Poročajo se zgodaj in otroci so njihovo  bogastvo, naložba za starost, smisel … Pogled na življenje in smrt je zaradi razmer drugačen. Mamice s hudo bolnimi otroki lahko  čisto mirno čakajo v vrsti, kar za naše razmere deluje malce nenavadno. Kljub vsem tem velikim razlikam in pričakovanjem, da boš srečal popolnoma drugačno mentaliteto, pa iz pogovorov dojameš, da je človek povsod ista duša, da se tudi tu ukvarjajo z enakimi življenjskimi vprašanji, kot je družina, imajo enake skušnjave in grehe, kot je nevoščljivost, otroci imajo radi enake igre  in vsi željno iščejo srečo in izpolnjenost, le da jih lahko osrečijo že manjše stvari.

 

Je bilo z ljudmi težko komunicirati?

Malavi je bivša angleška kolonija in tako smo se z večino ljudi, ki so opravili vsaj kakšen razred osnovne šole, lahko lepo pogovarjali.

 

Vaš projekt je bil prvi te vrste, kajne? Kako so ga domačini sprejeli?

Pred odhodom je v vsakem od nas rojila množica vprašanj. Poleg tistih o zdravju, varnosti, odzivu domačinov  in o tem, ali bomo dejansko lahko kaj naredili. A kmalu nam je postalo jasno, da Malavi med popotniki upravičeno nosi vzdevek »toplo srce Afrike«. Ljudje so zares polni topline in so nas za pet tednov sprejeli za svoje. Zaradi sužnjelastniških grozodejstev belcev v preteklosti  sem pričakovala vsaj kakšen prikrit predsodek, vendar bi se od teh ljudi lahko malček nalezli odpuščanja.

 

In kako je potekalo vaše delo?

Od  ponedeljka do petka je  šesterica pomagala pri gradnji. Največkrat smo se s tovornjakom skupaj z domačini odpravili po opeke, ki jih po vaseh žgejo iz mešanice zemlje in cementa in jih nato prevažali na tri različna šolska gradbišča. Gradnja je za malavijske razmere tekla nenavadno hitro in ob odhodu je bila hiša pokrita s streho. Ker je zgrajena hiša sedaj največja v vrsti  osmih hiš, bo v njej prebival ravnatelj. Poleg omenjene hiše pa smo zbrani denar namenili še za nakup  gradbenega materiala za še eno učiteljsko hišo.

Po dva sta pomagala ženskam pri luščenju arašidov,  dva pa  vrtnarila  v centrih PAO. Ti centri so namenjeni pomoči bolnikom  in sirotam AIDS-a. Projekt  obenem vključuje učenje ljudi poljedelstva, s prodajo hrane si bolniki prislužijo dostojno življenje in dobijo nov smisel, ženske skrbijo za sirote umrlih, poleg tega pa centri PAO vključujejo tudi medicinsko oskrbo. Ob teh vrtovih se gradi ambulante, v katerih naj bi v prihodnosti delovali domači zdravniki, sedaj pa se na tem ozemlju izmenjujejo medicinske ekipe iz Slovenije, ki  skupaj z domačimi prostovoljci pomagajo ljudem v številnih okoliških vaseh. Zadnjih 14 dni smo tako sobivali  z medicinsko odpravo iz MF Maribor.

Poleg omenjenega smo trikrat tedensko  ob popoldnevih pripravili  delavnice za otroke in se skupaj igrali, peli in plesali. Ugotovili smo, da so prav neverjetno spretni in hitro učljivi. Pa tudi oni so nas naučili nekaj svojih besed, pesmi in iger.

 

Kako pa  je s šolstvom v Malaviju? Najbrž je izobrazba bistveno težje dosegljiva.

Osnovne šole so sicer obvezne, a nad tem ni evidence. Razredi so ogromni, tudi po dvesto otrok na enega učitelja, so pa otroci v šolah zelo disciplinirani. Najboljši, no, recimo raje, najpremožnejši, nadaljujejo šolanje na srednjih šolah, redki pa tudi na univerzah, a šolnine so ogromne, 300 evrov letno in več.  Ker je učiteljev  malo, ti s podeželja odidejo v glavna mesta. Torej hiša za učitelja ne pomeni le hiše, ampak učitelja, učitelj pa pomeni nov oddelek v šoli, to je vsako leto od 60 do 200 novih učencev.

 

Vaš gostitelj je bil pater Stanko Rozman.  Nam lahko  na kratko opišeš njegovo vlogo v Malaviju.

Pater Stanko Rozman je  celotno življenje posvetil afriškim ljudem. Sprva je 35 let deloval v Zambiji, sedaj pa od leta 2002 obilico svoje energije in ljubezni posveča Malavijcem. Njegova vloga je daleč od klišejske ideje o misijonarjih, ki  nekje v daljnem svetu iščejo nove ovčice. Tam je preprosto zato, da bi ljudem pomagal do boljšega življenja in samostojnosti. Poleg centrov PAO  skupaj s preostalimi člani skupnosti obnavlja in gradi  številne vodnjake po vaseh, izvaja se program botrstva, s katerim išče ljudi, ki bi bili pripravljeni pokriti stroške šolnine za sirote, obnavlja in gradi osnovne šole ter dodatno infrastrukturo, gradi ambulante … in preprosto diha in čuti z ljudmi ter jih razume. Kljub neverjetni moči, odločnosti, modrosti, pa ostaja neverjetno življenjski, realen in vesel življenja. Nikoli nič ne podarja, tudi za gradnjo vodnjaka mora vas pol sredstev zbrati sama, saj je to edina pot do samostojnosti in dobrega odnosa do dobrin.  Poleg njega v Malaviju deluje tudi pater Alojz Podgrajšek, ki trenutno v Kasungu vodi gradnjo velike srednje šole, pa še gozdar Matjaž Legan, ki se že več kot leto in pol  trudi z učenjem pogozdovanja, poljedelstva ter pomaga pri raznih projektih. Zares je veliko Slovenije v Kasungu in prvič sem  doživela, da bi kakšen tujec s tuje celine poznal in me spraševal o naši osamosvojitveni vojni, Bledu in Triglavu.

 

Gotovo bi imela za povedati še mnogo stvari. Morda misel ali dve ob zaključku.

Bi začela kar z zahvalo. Res lepa hvala vsem, ki ste  na dobrodelnem koncertu konec julija in na župnijskih predstavitvah projekta v Kanalu, Ročinju, Desklah in Gorenjem Polju darovali v ta namen. Lepa hvala pa tudi društvu O.Z.O.N., Gledališkemu društvu Kontrada, mladim iz Kanala in še bi lahko naštevala za pomoč pri izvedbi koncerta. Delček Kanala je sedaj vzidan v afriški šoli.

No, čisto zaključila pa bi z eno številnih modrosti, ki nam jo je spotoma zaupal pater Stanko Rozman, ko smo se peljali mimo nekega  afriškega osamelca. Življenje je kot hoja na goro, hodiš proti cilju navzgor in se potiš za tistih pičlih pet minut zadoščenja, da si nekaj naredil in dosegel, potem pa moraš že dol in nato dosegati nove vrhove, ampak se splača!




0 (Bodi prvi!)
Oceni članek

NE ZAMUDI VEČ NOBENE POMEMBNE NOVICE ALI DOGODKA IZ TVOJEGA KRAJA! x
Naroči se na brezplačno tedensko e-izdajo in bodi na tekočem o dogajanju v tvoji občini Kanal ob Soči!

100 % skrbno bomo varovali vašo zasebnost in odjavili se boste lahko kadarkoli!
Komentiraj novico

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!
Komentarji 0 komentarjev
Za ta prispevek še ni dodanih komentarjev. Bodi prvi!


Lokalni časopis Most
Številka: 50
Izšla: 20.12.2016
Poglej Pdf
Koledar dogodkov Preglej vse
Februar 27 28 1 2 3 4 5 6 7 8
27.02.2017
Danes ni dogodkov.
28.02.201 | Ostalo
Pustovanje v Desklah
04.03.201 | Ostalo
Tržni dan
28.02.201 | Ostalo
Pustovanje v Desklah
04.03.201 | Ostalo
Tržni dan

Bodite prvi pri oddaji mnenja.