Izberi drugo občino
Nazadnje izbrane občine

Poišči občino

Registracija
Napoved za petek, 24.03.2017

oblačno
Ponoči bo delno jasno, občasno ponekod pretežno oblačno. Najnižje jutranje temperature bodo od 2 do 7, ob morju okoli 9 stopinj C.
8°C | 21°C
sobota, 25.03.2017
6°C | 22°C
nedelja, 26.03.2017
6°C | 16°C
ponedeljek, 27.03.2017
1°C | 17°C
Opozorila
Četrtek, 23.3.2017 ob 16h
Dodatnega opozorila ni.
8°C
21°C
oblačno
Nahajaš se tukaj: Novice Obvestila Ostalo

Spomini Elze Mavrič Kumar, interniranke v ......


OSTALO

| |
04.06.2015      9:40
A A

Spomini Elze Mavrič Kumar, interniranke v Auschwitzu.


Elza Mavrič Kumar, nekdanja taboriščnica, ki se je mnogi še spominjamo kot priljubljene, dolgoletne učiteljice na Osnovni šoli Deskle, nam je v Medgeneracijskem centru Pri Tinci pripovedovala o grozotah, ki so jih ona in sojetnice doživele v nemških koncentracijskih taboriščih.


Gospa Elza z bivšimi sodelavkami iz OŠ Deskle. Foto: Majda Rejec
Gospa Elza z bivšimi sodelavkami iz OŠ Deskle. Foto: Majda Rejec
Deli:

Elza Mavrič Kumar se je rodila v zavedni slovenski družini v Šlovrencu v Goriških Brdih. Otroštvo je preživljala v času fašističnega terorja, ko je pomenilo biti Slovenec in govoriti svoj materin jezik najhujši zločin. Da bi čim prej in čim lažje poitalijančili prebivalce so Italijani prepovedali uporabo slovenskega jezika v vseh šolah in javnih ustanovah, toda zavedni Slovenci, med njimi tudi Elzini starši, so kljub ustrahovanju doma govorili v svojem maternem jeziku in prebirali slovenske knjige ter vzgajali otroke kot zavedne Slovence.

 

Po končani osnovni šoli je gospa Elza nadaljevala šolanje na goriški gimnaziji. Tretji letnik je v  letih 1943/1944 obiskovala v Krminu, kjer je živela pri sorodnikih. Po kapitulaciji Italije se je tudi na Primorskem razmahnilo narodnoosvobodilno gibanje in tudi gospa Elza je sodelovala z odporniki. Ko je konec tedna potovala med Šlovrencem in Krminom, je v šolski torbi prenašala propagandno gradivo za OF in ga oddajala na dogovorjenem mestu. To so izvedeli sosedje v Krminu in jo ovadili Nemcem, ki so jo 2. maja 1944 aretirali in zaprli v goriških zaporih, kjer je ostala do 13. Junija, ko so jo z ostalimi političnimi zaporniki odpeljali proti Nemčiji. Prepričani so bili, da gredo na prisilno delo v kakšno tovarno ali morda celo na kmetijo, toda po štirih dneh vožnje v živinskih vagonih je bilo upanja konec. Znašli so se v zloglasnem taborišču Auschwitz. Odvzeli so jim vse, kar so imeli s sabo, oblekli so jih v razcapane črtaste taboriščne uniforme in jim na podlaket vtetovirali številko. Od tedaj naprej so bili le še brezimne številke.

 

V taborišču so ob pičli hrani in hudem mrazu opravljale težaška dela – kopale jarke, razbijale skale v grušč in z njim posipavale  ceste in jih nato teptale z ročnimi valjarji. Vsakodnevno pa so bile tudi priča novim in novim transportom zapornikov, zlasti Židov, ki so jih nato sežigali v krematorijih, kjer je iz štirih visokih dimnikov noč in dan bruhal ogenj in e širil neznosen smrad.

 

Po nekaj mesecih preživetih v Auschwitzu je bila premeščena v taborišče Ravensbruck in kasneje v mesto Eberswalde, kjer je do konca vojne delala v tovarni orožja. Zaradi težkega dela in podhranjenosti so bile taboriščnice iz dneva v dan slabotnejše. Preživeti jim je pomagalo le upanje, da bo vojne kmalu konec, saj so se v daljavi že slišale eksplozije ruskih granat.

 

Konec aprila je bila Rdeča armada vse bliže, zato so jih Nemci gnali proti zahodu, kamor so se  umikali tudi nemška vojska in civilno prebivalstvo v upanju, da jim bo pod Američani in Angleži bolje kot pod Rusi.

 

Končno je napočil 1. maj in z njim osvoboditev. Skupaj z ostalimi Slovenkami – taboriščnicami so se peš odpravile proti domu, saj so bile železniške proge v glavnem uničene. Prvi dan svobode so se zvečer vse utrujene in obnemogle ustavile na samotni kmetiji in prosile, če bi lahko prespale na seniku. Domačini so jim, kljub nezaupanju , dovolili, naslednji dan pa so jih povabili v hišo in jih nahranili.  Na kmetiji so ostale nekaj dni, da so si nekoliko opomogle, nato pa so pot nadaljevale proti Slovenji in domu, kamor so prišle 27. junija 1945.

 

Grozote, ki jih je kot mlado dekle doživela v taborišču, so ji dolga leta, celo desetletja, preprečevale, da bi o njih govorila. Šele zadnja leta o tem pripoveduje in si srčno želi, da bi se kaj takega ne ponovilo več. 




0 (Bodi prvi!)
Oceni članek

NE ZAMUDI VEČ NOBENE POMEMBNE NOVICE ALI DOGODKA IZ TVOJEGA KRAJA! x
Naroči se na brezplačno tedensko e-izdajo in bodi na tekočem o dogajanju v tvoji občini Kanal ob Soči!

100 % skrbno bomo varovali vašo zasebnost in odjavili se boste lahko kadarkoli!
Komentiraj novico

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!
Komentarji 0 komentarjev
Za ta prispevek še ni dodanih komentarjev. Bodi prvi!


Lokalni časopis Most
Številka: 50
Izšla: 20.12.2016
Poglej Pdf
Koledar dogodkov Preglej vse
Marec 23 24 25 26 27 28 29 30 31 1
23.03.2017
Danes ni dogodkov.
24.03.201 | Ostalo
Pohod na Korado
24.03.2017 | Ostalo
Otvoritev planinske razstave
25.03.201 | Ostalo
Pohod po stopinjah Valentina Staniča
25.03.201 | Ostalo
Pohod po stopinjah Valentina Staniča
25.03.201 | Ostalo
Tržni dan
25.03.201 | Ostalo
Hike & fly
25.03.2017 | Ostalo
Odbojkarska tekma
28.03.201 | Ostalo
Pogovor o ribjem zarodu v Soči
31.03.2017 | Družabni dogodki
Sejem POLLICE VERDE
31.03.2017 | Ostalo
Dan krajevne skupnosti
01.04.201 | Ostalo
Tržni dan
01.04.201 | Turizem
6. Olgin pohod na Most na Soči
01.04.2017 | Ostalo
Premiera komedije Vaja zbora
24.03.201 | Ostalo
Pohod na Korado
24.03.2017 | Ostalo
Otvoritev planinske razstave
25.03.201 | Ostalo
Pohod po stopinjah Valentina Staniča
25.03.201 | Ostalo
Pohod po stopinjah Valentina Staniča
25.03.201 | Ostalo
Tržni dan

Bodite prvi pri oddaji mnenja.