Elza Mavrič Kumar se je rodila v zavedni slovenski družini v Šlovrencu v Goriških Brdih. Otroštvo je preživljala v času fašističnega terorja, ko je pomenilo biti Slovenec in govoriti svoj materin jezik najhujši zločin. Da bi čim prej in čim lažje poitalijančili prebivalce so Italijani prepovedali uporabo slovenskega jezika v vseh šolah in javnih ustanovah, toda zavedni Slovenci, med njimi tudi Elzini starši, so kljub ustrahovanju doma govorili v svojem maternem jeziku in prebirali slovenske knjige ter vzgajali otroke kot zavedne Slovence.

Po končani osnovni šoli je gospa Elza nadaljevala šolanje na goriški gimnaziji. Tretji letnik je v  letih 1943/1944 obiskovala v Krminu, kjer je živela pri sorodnikih. Po kapitulaciji Italije se je tudi na Primorskem razmahnilo narodnoosvobodilno gibanje in tudi gospa Elza je sodelovala z odporniki. Ko je konec tedna potovala med Šlovrencem in Krminom, je v šolski torbi prenašala propagandno gradivo za OF in ga oddajala na dogovorjenem mestu. To so izvedeli sosedje v Krminu in jo ovadili Nemcem, ki so jo 2. maja 1944 aretirali in zaprli v goriških zaporih, kjer je ostala do 13. Junija, ko so jo z ostalimi političnimi zaporniki odpeljali proti Nemčiji. Prepričani so bili, da gredo na prisilno delo v kakšno tovarno ali morda celo na kmetijo, toda po štirih dneh vožnje v živinskih vagonih je bilo upanja konec. Znašli so se v zloglasnem taborišču Auschwitz. Odvzeli so jim vse, kar so imeli s sabo, oblekli so jih v razcapane črtaste taboriščne uniforme in jim na podlaket vtetovirali številko. Od tedaj naprej so bili le še brezimne številke.

V taborišču so ob pičli hrani in hudem mrazu opravljale težaška dela – kopale jarke, razbijale skale v grušč in z njim posipavale  ceste in jih nato teptale z ročnimi valjarji. Vsakodnevno pa so bile tudi priča novim in novim transportom zapornikov, zlasti Židov, ki so jih nato sežigali v krematorijih, kjer je iz štirih visokih dimnikov noč in dan bruhal ogenj in e širil neznosen smrad.

Po nekaj mesecih preživetih v Auschwitzu je bila premeščena v taborišče Ravensbruck in kasneje v mesto Eberswalde, kjer je do konca vojne delala v tovarni orožja. Zaradi težkega dela in podhranjenosti so bile taboriščnice iz dneva v dan slabotnejše. Preživeti jim je pomagalo le upanje, da bo vojne kmalu konec, saj so se v daljavi že slišale eksplozije ruskih granat.

Konec aprila je bila Rdeča armada vse bliže, zato so jih Nemci gnali proti zahodu, kamor so se  umikali tudi nemška vojska in civilno prebivalstvo v upanju, da jim bo pod Američani in Angleži bolje kot pod Rusi.

Končno je napočil 1. maj in z njim osvoboditev. Skupaj z ostalimi Slovenkami – taboriščnicami so se peš odpravile proti domu, saj so bile železniške proge v glavnem uničene. Prvi dan svobode so se zvečer vse utrujene in obnemogle ustavile na samotni kmetiji in prosile, če bi lahko prespale na seniku. Domačini so jim, kljub nezaupanju , dovolili, naslednji dan pa so jih povabili v hišo in jih nahranili.  Na kmetiji so ostale nekaj dni, da so si nekoliko opomogle, nato pa so pot nadaljevale proti Slovenji in domu, kamor so prišle 27. junija 1945.

Grozote, ki jih je kot mlado dekle doživela v taborišču, so ji dolga leta, celo desetletja, preprečevale, da bi o njih govorila. Šele zadnja leta o tem pripoveduje in si srčno želi, da bi se kaj takega ne ponovilo več.