Naši večeri na Škofijski gimnaziji Vipava vedno postrežejo z novo zgodbo, doživetjem, znanji, predanostjo in pristno energijo nekdanjih dijakov ŠGV. K lepemu številu že izpeljanih Naših večerov se jim je 22. 2. 2016 pridružil še eden, z zgodbo o prostovoljstvu ob Indijskem oceanu obarvan večer. S svojo zgodbo so nam ponedeljek popestrile naši nekdanji dijakinji Maja Štefin in Urša Marinšek ter Majina sestra Laura.
V domači in sproščeni predstavitvi so nam dekleta predstavila prostovoljsko preživeto poletje v Mozambiku na jugovzhodu Afrike. Tja so se odpravila pod okriljem agencije POTA pod geslom: »Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu.« (Ghandi). Po polletnih pripravah se je skupina desetih mladih odpravila v Mozambik s prvotno nalogo prebarvati šolske prostore. Seveda pa ni vse teklo tako, kot bi si morda želeli. Ko so prispeli v Mozambik, jim je pater Anton Grm, ki jih je sprejel, povedal, da barve sicer še ni, ampak da bo prišla jutri in ta ''jutri'' se je zavlekel v štirinajst dni. Seveda pa tisti čas pridni prostovoljci niso ostali brez dela; pripomogli so k izboljšanju življenja v tamkajšnji skupnosti, zagradili vrt, okrasili kapelo, počistili staro barvo z okenskih okvirjev in še marsikaj. Ko pa je barva končno prišla, so prepleskali tri učilnice in s tem presegli patrova pričakovanja. Delali so namreč povprečno šest do osem ur dnevno in tako res dobro izkoristili čas, ki so ga tam preživeli.
Poleg dela pa so se tudi zabavali; tako smo slišali razne zgodbe o izvirnih potegavščinah in drugih prigodah, povezanih s kulturnimi razlikami, trgovino po afriško, kokosovim drevesom … Dekleta so bila presenečena nad slabim znanjem angleščine tamkajšnjih otrok in nad velikim vplivom moderne družbe nanje, saj so opazile, da je veliko ljudi raje oblečenih v majice sodobnih blagovnih znamk kot pa v kapulano, njihovo tradicionalno oblačilo. Ogledale so si tudi obale Indijskega oceana, Mozambik je namreč obmorska država, ter imele priložnost opazovati kite. Posebno pravljična izkušnja pa je bila zanje opazovanje zvezdnega neba, kajti zvezde so zaradi manjšega svetlobnega onesnaževanja tam veliko bolj vidne. Dejale so, da jih je prostovoljska izkušnja zelo zaznamovala in da so ob prihodu domov drugače gledale na nekatere dobrine, ki jih imamo sicer za samoumevne.
S prijetnim klepetom smo se poslovili od deklet, ki so z nami delila svoja doživetja. Njim želimo obilo uspehov in doseženih ciljev, vas pa vabimo na naslednji Naš večer, ki bo glasbeno obarvan. Se vidimo.
Klara Vrabec
