Prvi dan je bil pohodniški. S Predmeje smo jo mahnili na Čaven. Svež zrak, hlad in tišina so nas vznemirjali. Prav tako so se potihnile tudi živali, tako nismo nobene srečali. Po kosilu smo se odpravili na Kucelj. Med potjo smo opazovali markacije, podrast in mogočna drevesa, ki so v preteklosti klonila pod našo burjo. Na vrhu se nam je odprl čudovit razgled. Pod nami se je sončila Vipavska dolina, v daljavi se je lesketal Vogršček, tam daleč smo zaznali Jadransko morje. Zdelo se nam je zelo blizu. Naše vasice pa se stiskajo na pobočje Gore, kot da bi jih bilo strah. Premnoge cvetlice so nam delale družbo na Čaven. Med njimi smo spoznali zaščiteno planiko.

Ko smo se vrnili na Čaven, so že čakali gorski reševalci, ki znajo vedno in povsod predstaviti svoje delo tako, da te prevzame in navduši. “Vsi bomo gorski reševalci, ko odrastemo.”

Noč na Čavnu je minila pod platneno streho. Za nekatere je bila dolga, za druge kratka, za vse pa lepa.

Da na Čavnu ne bomo lačni, smo vedeli že prej. Oskrbnik je pohitel, da je ustregel našim željam in potrebam.

Jasno sobotno jutro nas je popeljalo na Predmejo, v Tiho dolino. Sprejela nas je planinska koča Edmunda Čibeja. Tam so nas obiskali gasilci prostovoljnega gasilskega društva s Cola. Predstavili so nam svoje pripomočke. Preizkušali smo se v spretnosti in hitrostri, se veselili in zabavali.

V zasebni muzejski zbirki na Predmeji smo spoznavali staro orodje in njegovo rabo. Lastnik zbirke nam je iz prve roke predstavil tekmovanje in dosežke predmejskih skakalcev. Tudi sam je bil med njimi, in sicer zelo uspešen.

Taborni ogenj na Čavnu je vabil, torej je bilo potrebno vzeti pot pod noge in jo ponovno mahniti k Bavčerjevi koči na Čaven.

Prepričani smo, da bi se zabava ob tabornem ognju nadaljevala do zore, če ne bi ukazovala utrujenost, ki se je nabirala tri dni.

Nedeljsko jutro je bilo bolj zaspano, k čemur je pripomogla megla, ki se je držala čavenskega pogorja. Vendar …

Na Mali gori so nas čakali kamenjski planinci, ki so nam pripravili pravo planinsko kosilo. Predstavili so nam preteklost Male gore. V tekmovanju o tem je zmagal najboljši poslušalec.

Doživetja so ostala. Grela bodo dolge in mrzle jesenske in zimske dni. Prepričani smo, da nas bo Čaven vedno z veseljem sprejel, nam ponudil svoje skrivnosti in lepoto.

Naš tabor je bil še lepši, ker so nam pomagali nekateri sponzorji. Vsem se zahvaljujemo.

Prepričani smo, da nas bo v prihodnje še več. Zakaj bi samevali doma? Pridružite se nam. Če nas bo več, nam bo še lepše.

Irena Šinkovec