Med vožnjo nam je Elica pripovedovala razne zgodbe z območja, kamor smo bili namenjeni. Pripoved o rokovnjačih iz 18. In 19. stoletja je bila zanimiva in o njih sta veliko napisala pisatelja Josip Jurčič in Janko Kersnik.

Kar hitro smo prispeli na Trojane, kjer smo se posladkali s okusnim krofom in kavico. Še nekaj časa smo se vozili in urni kazalci so se pomaknili proti deveti uri , ko smo se ustavili pri lovski koči na prelazu Podmeja na višini 724 m. Z mnogo dobre volje in polni pričakovanj smo krenili po poti proti našemu cilju. Na Mrzlico vodi več planinskih poti in nekatere so kar zahtevne in dolge.

Pot je bila kar strma; malo smo hodili po gozdu in malo po cesti.  Vdihavali smo ostrejši hribovski svež zrak in klepetali. Tudi veliko travnikov in pašnikov je ob poti, na njih je polno cvetic, saj je mesec rožnik. Med potjo smo se velikokrat ustavljali in Elica nam je natanko predstavljala cvetice.

Lep razgled je na vse strani neba. Lepo se vidi Podreška planina, Partizanski vrh ali Sveta planina, Pirešica, Paški Kozjak, Pohorje, Čemšeniška planina, Gora Oljka, Golte, Kamniško Savinjske Alpe, Raduha,  Kum in Peca.

Mrzlica je na nadmorski višini 1122 m. Nahaja se v osrednjem severnem delu Posavskega hribovja med Čemšeniško planino in dolino Savinje ter Celjsko kotlino in Zasavjem. Malo pod vrhom je planinski dom. Prvo kočo so postavili 1899, sedanji je bil zgrajen 1963. Leta 1996 so območje 140 ha razglasili za krajinski park Mrzlica. Mrzlica je v zadnjih letih postala izredno priljubljena izletniška točka, posebej za obiskovalce iz Savinjske doline in Zasavja.

Planinski dom  je velik in lepo urejen, prijazna oskrbnica nam je skuhala bograč, za moč smo popili kozarček krepkega.

 Po enournem počitku smo se odpravili v dolino, ampak vreme nas je presenetilo.  Naenkrat se je pooblačilo, stemnilo in nastala  je nevihta. Dež, toča in sodra so nas močno  presenetili. Ker smo bili nekateri pohodniki slabo pripravljeni za dež,  nas je dodobra namočilo.  Vemo sicer, da so oblačnost, vetrovnost, dež, sneg in tudi toča ali sodra značilne za slovensko deželo, a nekateri so bili brez zaščite pred dežjem. Tako smo doživeli eno novo preizkušnjo in se naučili, kaj je treba vedno imeti  v nahrbtniku. Ampak na koncu je dobra volja zmagala in sonce je spet posvetilo. Spomin  na premočenost in  nevihto s sodro pa bo  ostal.

Na koncu našega pohoda smo bili vsi zadovoljni, bogatejši še za en čudovit dan, za katerega se zahvaljujemo Elici,  Milanu in Jožetu.

Pa nasvidenje prihodnjič !

Zapisala in foto: Šurca Fani