Vremenska napoved za pustni torek 9. februarja ni bila ravno obetavna, zato so se naši vodniki odločili, da nas popeljejo na Dolenjsko, namesto na Križno goro pri Ložu. Odločitev je bila na mestu, saj nam je vreme v dopoldanskem času bilo naklonjeno, imeli smo celo kratka sončna obdobja. Nekaj pohodnikov je bilo našemljenih in na ta način so poskrbeli za pustno vzdušje.
Z avtobusom smo se zapeljali do Višnje Gore, kjer smo se posladkali s pustnimi krofi naših slavljencev. Povzpeli smo se na sleme, kjer leži staro mestno jedro in si ogledali simbol Višnje Gore - polža, priklenjenega na verigo ter Valvazorjev vodnjak. Pot smo nadaljevali mimo šole v hrib in kmalu prišli do Starega gradu. Od samega gradu so do danes ostale le razvaline, vendar visoki zidovi pričajo o nekdanji mogočnosti gradu.
Naša pot nas je nato vodila do Polževega, kjer smo imeli krajši postanek. Od tu smo malo više uzrli cerkvico Sv. Duha na 630 metrih nadmorske višine in se preko smučišča povzpeli do nje. Cerkev ima zanimiv portal in je grajena v gotskem stilu.
Od začetka pohoda v Višnji Gori pa vse do tukaj je speljana Gozdna učna pot v skupni razdalji 6 km, ki je označena s 26 napisnimi tablami, na katerih opisujejo vrsto in značilnosti različnih dreves, ki rastejo na tistem območju.
V čudovitih razgledih po okoliškem dolenjskem hribovju smo se spustili navzdol v grapo ob potoku in po pobočju opazovali prelepe cvetoče telohe in ostale znanilce pomladi. Ob nadaljevanju pohoda smo se za kratek čas vstavili pri cerkvi sv. Janeza Krstnika z grobom viteza Foedransberga (enega lastnikov gradu Kravjek).
Mimo vasi Oslice smo kmalu prišli do Domačije Josipa Jurčiča na Muljavi, ki je svet kulturne dediščine in izvirne domačnosti. Razvila se je v pravi etnografski muzej na prostem, ki ga vsako leto obišče več kot 15 tisoč ljudi. Posebno privlačnost daje domačiji Letno gledališče na prostem, kjer domača gledališka skupina vsako leto uprizori eno od Jurčičevih del. Na Muljavi si lahko ogledamo še poznogotsko cerkvico Marijinega Vnebovzetja, ki je znana po zlatem baročnem oltarju in freskah Janeza Ljubljanskega iz sredine 15. stoletja.
Na Jurčičevi domačiji smo naredili krajši postanek za malico in dočakali prvi dež, ki je bil odločilnega pomena glede nadaljevanja poti do Krke. Ta del poti smo prihranili za naslednje pohode, mi pa smo odšli do avtobusa in se pred pričetkom vožnje proti domu posladkali z dobrotami in nazdravili slavljencem.
Zapis: Marija Armič
Foto: Andrej Verbič, Sonja Zalar Bizjak, Stane Kržmanc