Vse je bilo tako, kot že dolgo ne. Pohodniki v predpisani razdalji, sonce, rahel veter, visoke trave, čebljanje, ki je včasih prebudilo ptice, vasice na robovih nad ihansko-domžalsko ravnino in cerkvice, Jurijeva v Ihanu, Kunigundina na Taboru in Miklavževa na Goropečah. Starodavna arhitektura in travnata področja so nas obrnila v mešane gozdove z ostanki sečnje, razmočeni kolovozi pa so spominjali na ranljivost naravnega okolja, ko vanj poseže človek.
Na ranljivost in hudobijo človeka je nad vasjo Oklo spominjalo tudi obeležje sredi jase, posute s poljskim cvetjem, na dobroto in srčnost pa jubilantka Ivanka in njena bogata belokranjska pogača.
Skozi gozd smo prišli do Tabora s starodavno cerkvico sv. Kunigunde, zgrajene v obdobju turških spopadov
Pri bližnji domačiji nas je v vsej svoji lepoti pozdravil pav
Pot nas je vodila do pohodniške točke Goropeče z gotsko oblikovano cerkvico sv. Miklavža, zavetnika splavarjev in brodarjev
S poti proti Oklem se je odprl pogled proti Ihanu in bolj oddaljenim gričem in hribom
Na Oklem - obeležje padlim med NOB sredi jase, posute z ivanjščicami
Kamniško-Savinjske Alpe od Kočne do Ojstrice…
Pot nas je vodila do pohodniške točke Goropeče z gotsko oblikovano cerkvico sv. Miklavža, zavetnika splavarjev in brodarjev
S poti proti Oklem se je odprl pogled proti Ihanu in bolj oddaljenim gričem in hribom
Na Oklem - obeležje padlim med NOB sredi jase, posute z ivanjščicami
Kamniško-Savinjske Alpe od Kočne do Ojstrice…
Veselje ob snidenju, sreča v objemu narave, pogovori in tudi naša ranljivost, tiha spoštljivost ob misli na Janeza, ki ga ni več med nami, je spremljala to hojo vse do Dobovelj in Jamarskega doma na Gorjuši, kjer smo pot zaključili.
Marija Dolinar, fotografije Tatjana Rodošek