Leno, tako počasi, da človek ni vedel ali gre naprej ali morebiti kar nazaj, se je pomikal veliki urni kazalec na z močnim poletnim soncem obsijanem turnu sv. Lenarta. Doli pod klancem je vse mirovalo v tihoti nedeljskega popoldneva. Sem in tja je čez cesto, iz sence v senco smuknil sladoleda željni fantalin. Kaj tudi ne bi, v tej sopari se še muham ni dalo kaj prida letati in so raje pohajkovale po gubah zaves za odtenek hladnejše Cankarjeve hiše. Obiskov si nisem obetal. Vsaj ne pred večerno ohladitvijo. Udobno sem se namestil k peči, glavo prislonil k svežim, hladnim ploščam in priprl oči. Prisegel bi, da sem v težkem poletnem vzduhu razločil sosedine vrtnice, nekje zgoraj proti Trojici je zalajal pesek, pa hitro odnehal, v daljavi je brnel traktor… po cesti navzdol so se približevali hitri koraki, pa čez prag in v vežo. Hoj, obiskovalec, sem se zdrznil. A še preden so se noge odzvale medlemu povelju, je skozi vrata pokukala drobna glava, napol skrita pod slamnik, druga polovica za širokimi, zakrivljenimi brki: »Glej ga coklarja, spiš?« Mencal sem oči in spod čela preučeval čudno, prečudno poznanega prišleka. »I, kaj me pa tako zvedavo ogleduješ, le brž nadeni pokrivalo, pa hajdi z menoj, dokler je še dan.« Predno sem utegnil karkoli odgovoriti, sva bila že čez prag in urno navkreber k sv. Trojici. Skrivnostni obiskovalec je prepričal brez prepričevanja. Pa tako presneto znan mi je bil! Malce pod vrhom je pomignil proti spomeniku: »Človekoljubni dacar je svojčas nasadil in nacepil veliko dobrih lesnik. Za vse jih je bilo dovolj. Danes pa še sence ni kaj prida. Kaj bi ne dal za kopel v podzemnem jezeru,« je še zavzdihnil brzeč mimo kraljice vrhniške. Pot je šla nato malce navzdol. Tik pred lazom se mu je korak nekoliko zapletel, bolj v brk kot meni je zamrmral: »Pa tako lep fižol bi bil zdajle. Kako bi mati… Nič. Greva dalje. Ni več daleč.« Skočil je čez cesto in pod ogrado, jaz pa mu nisem imel časa povedati, da sem ga vendarle prepoznal. Še nekaj korakov čez dolgo dvorišče mimo zapuščenih stavb in stala sva na robu, od koder se je nudil lep razgled na ligojnski konec. V večernem soncu sta se zlatila sv. Jurij in sv. Lenart, v ozadju Polhograjci. »Rad sem sedel tu, stari oče mi je pravil, da smo prišli od ondod,« sem kot iz velike daljave slišal njegov pojemajoči glas. Potem glasu ni bilo več, tudi mojega spremljevalca in griča sploh ne, le še tiha hiša in pozni popoldanski vrvež po Stari cesti. Nekaj mesecev pozneje sem sredi gluhe noči na onem bregu modroval s horjulskim tovarišem ter čakal prihoda popotnikov iz daljnih krajev. Sedla bi, pa ni bilo kam, nakar me je zadelo kot strela z jasnega, kaj mi je tedaj pravzaprav namignil najslavnejši vrhniški migrant.

Damjan Debevec, Foto: DD