Škode na drobnici – glavna težava sobivanja z volkovi

Tako kot drugod po svetu so tudi v Sloveniji glavna težava pri upravljanju z volkovi škode, ki jih ti plenilci povzročajo na domačih živalih, predvsem drobnici. V zadnjih letih smo letno beležili do 575 škodnih primerov, ki so jih povzročili volkovi ter vrednost odškodnin, ki jih država izplačuje oškodovanim lastnikom pa je segala tudi do preko 300 000 evrov. Seveda pa zgolj denar rejcem pogosto ne more nadomestiti izgub. Želja vseh je, da se škode sploh ne bi pojavljale. To je bil eden izmed glavnih razlogov, da smo leta 2010 skupaj s partnerji začeli izvajati večji projekt na volkovih (Life projekt SloWolf), ki ga je v večjem delu sofinancirala Evropska unija.

Da bi bolje razumeli vzroke za pojav škod, so sodelavci iz Zavoda za gozdove Slovenije najprej natančno analizirali vse škodne primere, ki so se zgodili do takrat. Analiza je pokazala, da velik vseh škod volkovi povzročijo le na manjšem številu (manj kot 10) pašnikov, medtem ko večina izmed preko 1000 rejcev na območju istih volkov škod ni imela ali pa so se te pojavljale le izjemoma. To je bila ključna ugotovitev, na kateri smo potem bazirali nadaljnje ukrepe za pomoč rejcem.

Kako učinkovito preprečiti škodo na drobnici?

Volka je bilo v Sloveniji prepovedano loviti od leta 1990, ko ga je zaščitila Lovska zveza Slovenije. Kasneje so upravljanje s to vrsto prevzele državne inštitucije in zaradi porasta v številu škodnih primerov so od leta 1999 začele spet odrejati odstrel volkov. Predvidevalo se je namreč, da se bodo z odstrelom volkov škode zmanjšale. Po več kot desetih letih odstrela volkov smo se s sodelavci iz Zavoda za gozdove odločili preveriti, kako učinkovit je bil dejansko ta ukrep. Na presenečenje mnogih so podatki s terena pokazali, da ves ta odstrel ni imel popolno nobenega učinka na pojavljanje škod v Sloveniji. Nato smo preverili še podatke iz drugih držav, kjer prav tako lovijo volkove in ugotovili, da so tudi vse tuje raziskave pokazale, da odstrel ni učinkovit ukrep za zmanjševanje škod (razen seveda če se volkove povsem iztrebi). V nekaterih državah so natančneje proučili, kaj se zgodi po odstrelu posameznega volka. Izkazalo se je, da volčji trop po odstrelu nekaterih njegovih članov postane manj učinkovit pri plenjenju divjadi (jelenjadi, divjega prašiča, srnjadi). Zaradi tega se preživeli člani tropa pogosteje preusmerijo na lažji plen. To pa je drobnica, če ta ni dovolj zaščitena. Tako pridemo do navideznega paradoksa, da se kljub odstrelu napadi na domače živali ne zmanjšajo, ampak se včasih kratkoročno še celo povečajo. Podobno velja za primere, ko so odstranili celoten tropa. Prazen teritorij namreč hitro zapolnijo mladi volkovi, ki pa so manj izkušeni in se zaradi tega ponovno raje preusmerijo na lažje ulovljivo drobnico, kot pa na njihov naravni plen.

Ker smo tako spoznali, da z odstrelom ne bo mogoče učinkovito zmanjšati škodo, smo se za pomoč rejcem odločili preveriti še druge načine, ki so se ponekod v tujini že izkazali za uspešne. Z evropskimi sredstvi smo nabavili kvalitetne elektro-mreže višine 140 in 170 cm s pašnim aparatom in sončnimi celicami ter jih donirali rejcem drobnice. Vzporedno smo začeli tudi z vzgojo pastriskih psov kot čuvajev živine. Pri tem smo se osredotočili na našo avtohtono pasmo, ki so jo v preteklosti uporabljali v ta namen - kraškega ovčarja ter hrvaško pasmo tornjak, s katero imajo precej dobrih izkušenj naši južni sosedi. Pri donacijah opreme in psov so imeli prednost tisti rejci, ki so imeli pred tem najpogostejše težave z volkovi.

Izboljšani ukrepi varovanja živine so se izkazali za zelo uspešne, saj so se pri rejcih, s katerimi smo sodelovali, škode takoj občutno zmanjšale. Na primer na enem od večjih pašnikov na Notranjskem so se pred letom 2011 dogajali redni napadi volkov na drobnico in samo za ta pašnik je bilo vsako leto izplačanih tudi po 100 000 evrov odškodnin. Od kar se je v okviru projekta SloWolf tam postavila učinkovita ograja, škod zaradi volkov ni več, kljub temu da je teritorialni trop volkov tam še vedno prisoten. Še pomembneje, škode se niso prestavile na katerega od sosednjih pašnikov, ampak so se volkovi ponovno osredotočili na plenjenje njihovega naravnega plena. S tem ne samo, da so se zmanjšale škode, ampak ti volkovi sedaj spet v polni meri opravljajo svojo pomembno funkcijo v naravi. Tudi v splošnem so se v času trajanja projekta v Sloveniji škode bistveno zmanjšale - za kar 74%! In to kljub temu, da je bila v istem času populacija volkov stabilna, ali se še celo nekoliko povečala (glej graf).

Ko govorimo o teh ukrepih, pa je prav omeniti, da uporaba dodatne zaščite pomeni dodatno delo za lastnika živina. Zato bi bilo pravično, da bi v prihodnosti ti rejci dobili tudi pomoč s strani države. Z vidika države je takšen vložek namreč več kot smiseln in ekonomsko upravičen. V zadnjih letih je na primer državna blagajna z relativno majhnim vložkom za ureditev 10 pašnikov prihranila že okoli pol milijona evrov davkoplačevalskega denarja, ki bi bil sicer porabljen za izplačila odškodnin.

Ali je volk nevaren za človeka?

Mnogi ljudje smo pod vplivom raznih pravljic, pripovedi in holivudskih filmov, ki pogosto prikazujejo volkove kot krvoločne zverine, ki se rade lotijo tudi ljudi. Vendar ali so v resnici volkovi nevarni za človeka?

Stanje na terenu je precej drugačno od pripovedk. V Sloveniji namreč ni znanega še niti enega potrjenega primera, da bi volk ubil ali vsaj poškodoval človeka. Kljub temu da vsako leto pride do kar nekaj srečanj med volkovi in ljudmi. To lahko potrdim tudi sam iz lastnih izkušenj, saj sem se tekom dela na terenu že večkrat znašel sredi tropa volkov. Nekega dne sem se pod Vremščico celo nenamerno znašel v brlogu na dva metra z alfa volkuljo in njenimi mladiči. Vendar enako kot v ostalih podobnih primerih, volkulja ni bila napadalna, ampak je celo začasno zapustila mladiče (kasneje ko sem odšel, se je spet vrnila).

Ne glede na to, pa je treba opozoriti, da so lahko v določeni okoliščini volkovi nevarni človeku. In sicer je to v primeru, ko zbolijo za steklino. Na srečo v Sloveniji do sedaj še nismo zasledili takšnega primera, saj pri nas izvajamo preventivno cepljenje divjih živali. Je pa bila steklina vzrok za večino primerov napadov volkov na človeka v drugih državah. Ob tem pa velja omeniti še, da se volkovi lahko hranijo tudi z mrhovino. Na ta račun so v preteklosti že večkrat prišli na slab glas, ko so se hranili s trupli ljudi (npr. vojakov padlih v vojni).

dr. Miha Krofel (Odd. za gozdarstvo, Biotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani)