Okroglo obletnico smo zaznamovali že junija z izletom v Prlekijo; ker pa smo ugotovili, da nam druženje veliko pomeni, smo se v začetku decembra ponovno dobili. Tokrat na Vranskem.
Z vodnico Tanjo Goropevšek smo si ogledali zanimivo muzejsko zbirko v rojstni hiši knjigarnarja, založnika in mecena Lavoslava Schwentnerja, ki je prijateljeval z Ivanom Cankarjem in izdajal njegove knjige in knjige drugih pesnikov in pisateljev slovenske moderne. V času našega šolanja se o njem ni govorilo, zato je bila pripoved vodnice še toliko bolj zanimiva.
Po petdesetih letih smo prvič obiskali »našo« šolo. Prijazno nas je sprejela ravnateljica Majda Pikl, ki nas je popeljala po šoli, nam povedala, kako se je šola v pol stoletja spremenila, povečala, kar dvakrat vmes spremenila ime.
Prav vznemirljivo je bilo znova sesti v šolske klopi in v »naših« razredih obujati spomine na skupne dni: v razredih so bila lesena tla, zelena tabla, velik kateder, zadaj pa obešalniki za oblačila. Lesene klopi so imele pod pisalno ploščo predal za šolske potrebščine – tam se je včasih znašla tudi kakšna klobasa, ki je v koščkih krožila po razredu. Ob steni je stala velika peč na drva. Drva so učenci nanosili pred poukom; med poukom pa je učenec, ki je bil najbližje peči, skrbel za ogenj.
Vozači iz Motnika in Špitaliča smo bili zjutraj v šoli že pred sedmo uro in smo imeli eno uro časa za prepisovanje nalog, za skrivanje po temnih razredih, za nogomet na igrišču … Nekateri so bili do pouka zaradi predšolskih dejavnosti že čisto prepoteni.
Živijo tudi spomini na naše učitelje. Slavica Plavčak in Adi Zore sta bila naša razrednika. Poučevali so nas tudi: Milica Pečovnik, Julka Golob, Tilka Raner, Matilda Zupanc, Zdenko Puncer, Mirko Gorišek, Lilijana Lukman, Janko Križnik, Slavko Skubic, učiteljica Vika in drugi. Veliko so nas naučili in šele zdaj vemo, kako lepa so bila ta naša skupna leta.
Takrat ni bilo telefonov in računalnikov. Učna snov se je pisala na tablo in v zvezke, učili smo se iz učbenikov, delovnih zvezkov takrat še ni bilo. Pisali smo z nalivnim peresom, kemičnih svinčnikov nismo smeli uporabljati. Pa ni bilo slabo. Ob pisanju in prepisovanju smo si urili spomin, pa tudi pisavo smo imeli veliko lepšo, kot jo imajo učenci sedaj.
Tako je bilo pred več kot pol stoletja. Šola je danes večja, bolj moderna, pouk drugače poteka. Toda – takrat je bil naš čas in mi smo se tudi v takratni šoli dobro počutili. Mnogi med nami so tudi kasneje uspešno nadaljevali šolanje, si ustvarili kariero. Ugotavljamo pa, da smo se pravzaprav kar vsi in vsak po svoje v življenju dobro znašli.
Od sošolcev je zagotovo najbolj znan duhovnik Izidor Pečovnik – Dori; imamo pa tudi matičarko, pogrebnico, javnega tožilca, učiteljico, muzikanta, kmete, uspešne podjetnike, pa tudi falirane študente, ki so se v življenju bolj ali manj dobro znašli. Skratka: za krste, poroke, pogrebe, jubileje - za vse lahko poskrbimo sami!
Ob obisku šole smo bili vznemirjeni, veseli, razigrani in ob obujanju spominov smo kar pozabili, da nas ravnateljica čaka, da bi nam še kaj povedala. Bilo je nepozabno doživetje! Res smo ji hvaležni, da nas je sprejela. Ob odhodu je vsakemu podarila zbornik Knjižnica – srce šole.
Od šole do gostišča Slovan se je večina sprehodila peš. Ob tem smo se spomnili takratnih trgovin pri Schwentnerju in Osetu (spadali sta pod Savinjski magazin) in trgovine s čevlji Borovo, trafike, čevljarja Virjenta, policijske postaje … Na Vranskem je bil tudi sladoledar, ki je imel odličen turški med. Takrat smo peli: »Sladoled, turški med, kdor ga kupi, se zastrupi, kdor pa ne, pa umre!« V pekarni pri Štancarju smo otroci, vajeni le domačega črnega kruha, velikokrat zapravili zadnje dinarje za sveže žemlje ali pa rožičevo potičko. To so bila najlepša leta naše mladosti!
Pri Slovanu smo sedli k poznemu kosilu, zapeli ob zvokih harmonike sošolca Francija Blatnika in si obljubili, da se naslednje leto spet dobimo.
Besedilo: Marinka Mošnik, foto: Luka Rojnik in Marinka Mošnik