V letu 2014 se je po skoraj dvajsetih letih uspešnega delovanja Muzej motociklov Grom soočil z dejstvom, da je napočil trenutek odločitve, ali zgodovinsko in nacionalno pomembno ter bogato zbirko motociklov in pripadajoče spominske zbirke oklestiti ter ozko definirati temo razstave ali pa se spopasti z večletnim in izjemno zahtevnim načrtom širitve. Iz istih teženj, na podlagi katerih je bil muzej že v osnovi oblikovan,  je bila tudi v tem primeru izbrana težja in seveda tudi dražja pot. Kljub temu da je celotna zbirka osnovana na prostovoljni družinski bazi, se je muzej v zadnjem desetletju vpisal kot eden izmed največjih privatnih muzejev s to tematiko v Evropi, prav tako pa so tudi nacionalne in mednarodne institucije priznale doprinos te zbirke k ohranjanju tehniške dediščine in skozi njo evropske ter specifično slovenske identitete. Nenazadnje je muzej v letošnjem letu požel izjemno priznanje, ko je za obnovljeni motocikel Puch »N« iz leta 1912 osvojil prvo mesto na prestižnem natečaju v Italiji.

Nenavadna situacija, ko je lastnik muzeja in večina družine po izobrazbi v arhitekturnih in ne strojniških vodah, je pripeljala do odličnega sodelovanja s Fakulteto za arhitekturo. V okviru idej in želja po širitvi in iskanju pravilne formule, tako z vidika arhitekture kot urbanizma, je bil izveden natečaj.

Natečaja se je lotilo devet skupin in vse so nalogo tudi uspešno oddale. Skupine so nalogo opravljale pod mentorstvom dekana Fakultete za arhitekturo, prof. mag. Petra Gabrijelčiča, in doc. dr. Alenke Fikfak. Ocenjevalna komisija, oblikovana znotraj fakultete, je ugotovila in objavila rezultate natečaja ter podprla zmagovalno rešitev.

V okviru privatnih zmožnosti bo tako zmagovalna rešitev realizirana. V tem trenutku se izvaja tisti del objektov, z realizacijo katerih bo bistveno razbremenjen razstavni prostor.

Del prenove in razširitve predstavlja tudi objekt, ki je v zadnjem letu zrasel ob dovozni cesti do osnovne šole, pod oblikovno taktirko biroja GROMarch in podjetja Savinjaprojekt. Objekt je zasnovan sodobno z upoštevanjem tradicionalnih gabaritov in proporcev grajene strukture v naselbini. Istočasno je prostorsko tako umeščen, da sledi liniji zazidave, po kateri je bilo Vransko kot obcestno naselje evidentirano še v starih franciscejskih katastrih. Na tem mestu so še nedavno stali marof in drugi gospodarski objekti, ki pa jih je bilo potrebno zaradi resne dotrajanosti odstraniti. Materialnost objekta je ravno tako kot njegova forma definirana primerno glede na okolje, v katerem se nahaja. Sodobnost objektu daje čista forma, kjer so vsi stavbni elementi, predvsem tisti tehnične narave, skriti v konstrukcijo. Tako objekt nima napuščev, okna bodo poravnana z linijo fasade, ravno tako vrata. Fasada bo obdana z lesenimi lamelami, streha pa je že pokrita s črno pločevino, saj je to material, ki najbolj ustreza izbranim detajlom; pozabiti pa tudi ne gre, da je Vransko do nedavnega bil dom uspešni industriji kovinskih izdelkov KIV in da je dom tudi relativno sodobni arhitekturi objekta, katere fasadni plašč je odet v pločevino.

Odzivi stroke na posege so pozitivni.

Pozitivni odzivi vaščanov in celo odkrito navdušenje nekaterih, tistih najbolj pozitivno in konstruktivno naravnanih, pa je le še okrepilo željo po resni razširitvi muzeja, ki je Vransko postavil na zemljevid Evrope. Nedvomen je nezanemarljiv doprinos muzeja in muzejske zbirke pri ohranjanju narodne zavesti in identitete skozi prikaz razvoja motorizacije naroda in razvoja industrije, ki je bila na le-to vezana. Kot hram tega dela identitete je razvoj zbirke nujen, podpora Vranšanov pa priča o njihovi povezanosti, zrelosti in nadpovprečnem nivoju razgledanosti.

V slikovnem gradivu predstavljamo nekaj natečajnih rešitev za razširitev muzeja. Objavljamo pa tudi situacijsko risbo končne podobe in obsega novih  objektov, za katere je že uspešno pridobljeno tudi gradbeno dovoljenje, trenutno pa je tik pred zaključkom eden od dveh delov.