»Vzgoja je stvar srca,« pravi sv. Janez Bosko. Oratorij je eden tistih najlepših počitniško preživetih dni, kjer besedi druženje in zabava nista dovolj. Oratorij poleg ustvarjanja, smeha in otroške igrivosti mlade tudi vzgaja in jih uvaja v krščansko življenje.

Glavni junak oratorija je bil Italijan Dominik Savio. Bil je doma v kraju Murialdo. Že kot majhen deček je začutil božjo navzočnost in kot štiriletnik vsakodnevno hodil k maši. Bil je izjemno pameten, zato je drugi razred šole ponavljal, ker ga je želel učitelj še poučevati, vendar težjo snov. Njegovo nadarjenost je opazil don Bosko, ki je mladega Dominika odpeljal s seboj v Torino, kjer je zbiral mlade fante v oratoriju in jih poučeval. Dominik je želel slediti zgledom velikih svetnikov in se žrtvovati za Boga. Postil se je, spal je brez odeje, s prijatelji je ustanovil skrivno družbo Brezmadežne Marije, ki je pomagala revnim fantom na oratoriju. Po božji milosti je delal tudi čudeže. Žal pa je bil fant šibkega zdravja in je zato nekoč hudo zbolel. Don Bosko ga je poslal domov, kjer je pri komaj štirinajstih letih umrl, ampak z nasmeškom na obrazu, saj se je zavedal, da pojde v nebesa.

To in še več so o Dominiku izvedeli otroci na oratoriju. Več kot 90 radovednežev je ob spremljavi 26 animatorjev preko igre in katehez spoznavalo pot k svetosti. Niso se dali dežju, ki je izbral ravno njihov teden. Animatorji so pripravili za otroke velike igre, kjer so reševali naloge po točkah, tržnico poklicev, kjer so lahko spoznali različne poklice in izvedeli kaj več o njih. Vsak dan so lahko ustvarjali, zaplesali, se naučili kaj več o tem, kdo je ministrant. Izdelali so tudi mozaik. Svoje talente so lahko razkrili na čisto pravem šovu Oratorij ima talent, kjer je bilo obilo zabave. Okoli župnijske cerkve je odmeval otroški smeh med igro in glasno petje iz starega župnišča. Cerkev je vsako jutro zaživela ob zvokih benda in zdelo se je, da so še kipi po stenah zaplesali ob ritmičnih duhovnih pesmih, ki so mlade dvignile na noge. Z radostjo v srcu smo lahko postopali okoli cerkve, ko je vse okrog odmevalo petje: »Naš Bog je mogočen, silen Bog, ki vlada z neba z močjo in modrostjo in brezmejno ljubeznijo!« Na koncu tedna so otroci odšli z veseljem v srcu in bližje Bogu. Prav tako so bili zadovoljni starši, ki so trud animatorjev pohvalili in jih spodbudili za nadaljnje delo. Za animatorja je največja nagrada nasmeh na obrazih otrok in staršev. Tako vedo, da so naredili nekaj dobrega.

Klara Podergajs

Foto: Anja Špegelj