Še pod vtisom izgubljene rokometne tekme v Ormožu sta Arclinčana in učenca 9. razreda Osnovne šole Vojnik Tim Krhlanko in Urh Sitar na vprašanje, zakaj je ekipa izgubila, odgovorila: »Kljub najini dobri igri, skupaj sva dala 7 golov, ekipa ni pokazala tistega, česar smo s pravo kolektivno igro sposobni doseči.« Za Urha je rokomet življenje in mu pomeni vse, zato si najbolj od vsega želi postati profesionalni rokometni igralec. Tudi Timovo razmišljanje je zelo podobno, saj je rokomet del njegovega življenja in se z njim zelo rad ukvarja. »Najbolj sem vesel, ko dosežemo dober rezultat. Vsakič znova se veselim tudi nastopov na turnirjih,« še doda. Mlada rokometaša sta člana mlajše selekcije kluba – starejši dečki A in imata ogromno volje za treniranje. »Čeprav so treningi naporni, se jih vedno udeleživa in nimava izgovorov za odsotnost!« Pred kratkim sta se s svojo ekipo udeležila turnirja Kempa 4 sport cup 2014 v Prešovu na Slovaškem, od koder so se vrnili z izjemnim 3. mestom. »Bilo nas je 18 ekip iz vse Evrope. Spoznala sva igralce iz Madžarske, Poljske, Romunije, Rusije, itd, kar je bila lepa športna izkušnja.«

Njuna rokometna pot se je začela v prvem razredu osnovne šole. Prvi trener je bil Janez Goršič. Po treningih v Vojniku sta v petem razredu petkrat na teden pričela s treningi v šoli Toneta Goršiča. V celjskem rokometnem klubu tako trenirata rokomet od 11. leta. Enkrat na teden imajo kondicijske treninge, ostali treningi pa so obrambni, napadalni ali taktični. »Če zmagamo, si lahko privoščimo sproščujoč trening, kot je igranje nogometa.« »Za rokomet me je navdušil brat Žan, ki ga je prav tako nekaj časa treniral,« pove Urh, Tima pa je prepričal kar njegov najboljši prijatelj Urh (se nasmeji in pogleda Urha), kar je prevladalo pri izbiri med treniranjem rokometa ali nogometa. »Brez pomoči in podpore najinih staršev ne bi mogla trenirati. Vsi stroški, pa prevozi in vse kar spada zraven, pokrivajo najini starši. Zato hvala ati Toni in mami Tina ter ati Borut in mami Petra,« nasmejano dodata.

Med pogovorom sem ju spoznala v pravi najstniški luči. »Najboljša prijatelja sva že od malih nog, in to je neprecenljiv zaklad. Na igrišču, v šoli, skračtka vsepovsod«. Tim je odličnjak, tekmuje tudi na matematičnih in športnih tekmovanjih, organizira šolske plese, vodi šolski parlament in je predsednik razreda. Urh je bil v sezoni 2010/2011 med najboljšimi klubskimi strelci v svoji kategoriji, je športni referent, ne prenese krivice in se v šoli za dobro štirico vedno potrudi. »Marljiv, inteligenten, všečen, razgledan in zabaven. To sem Tim. Urh pa sem mulc iz Arclina – princ Arclinc (se oba nasmejita), zaradi prepoznavne frizure me kličejo tudi Krtek. V družbi sem vedno zaželen, rad pomagam in se malo manj rad učim. Skupaj pa sva najboljša v zbiranju t. i. všečkov na družbenem omrežju in imava najboljšo taktiko, kako jih doseči največ,« odgovorita na vprašanje, kako bi se opisala. Tim se želi vpisati na eno izmed celjskih gimnazij, kasneje pa na eno izmed fakultet v tujini. »Zaenkrat me še zanima ogromno področij, zato težko povem, katera smer natančno. Največja želja je seveda postati profesionalni igralec,« Tim opiše svoje želje za prihodnost. »Želim postati fizioterapevt ali mavčar. Če mi v športu ne uspe tako, kot si želim, bi vseeno rad z njim imel stik, morda kot športni fizioterapevt,« pa poudari Urh.

Dva energična rokometaša in najboljša prijatelja že od malih nog. Na eni strani Urh, srednji zunanji igralec oz. organizator, poln energije in navihanosti. Na drugi strani Tim, desni zunanji igralec, ki želi po zaključku študija za nekaj časa odložiti knjige in prepotovati naš planet s prijateljem Urhom. Ko bo imel redno službo in se ustalil, pa bi rad postal kar predsednik slovenske vlade.

Osnovnošolca različnih značajev, razmišljanj in pogledov na življenje sta me pošteno nasmejala in bila dobrodošla popestritev vsakdana.

Tjaša Podergajs

Foto: osebni arhiv in www. handball.4sport.sk