S pohodom po občinski meji smo zaokrožile in v mašnico povezale zunanja naselja vseh treh krajevnih skupnosti: Vojnik, Nova Cerkev, Frankolovo. Ponekod je bilo treba stopiti tudi na "sosedovo" zemljo. Prva etapa je bila novembrsko obarvana. V sončnem jutru smo iz Lemberga zagrizle v breg do gradu. Po humornem klepetu z njegovim lastnikom nas je pot popeljala mimo večno lepega dvorca Majpigel. Brez postanka tu ni šlo. Skozi Vine, Landek, nato je sledil spust v Vrbo, Čreškova in vzpon na Veliko raven. Razgledna točka pri mogočni lipi nas je ustavila, da so se oči lahko zazrle v daljavo. Po sledeh XIV. divizije je sledil strm spust mimo mogočnih kostanjev v Senegaški mlin in kmalu se nam je teren spet postavil navkreber, da smo dosegle Strnadov travnik. Malo več kot pol poti je bilo tu za nami. A je bilo treba še naprej in višje. Po grebenu smo skočile na vitanjsko kraljico Stenico, nato pa se po prečenju njenega hrbta spustile na strmo gozdno pot in ob sončnem zahodu dosegle Lindek in Beli potok.

Decembrska etapa se je vila iz Arclina v Lešje, na Šmartinsko jezero, skozi Runtole na Konjsko. Odprta Hrenova nam je ponudila obzorja na vso hribovje do Alp. Malo po rumenih puščicah, čez Lanšperg smo jo mahnile gor na Rigelj in se nato spustile v dolino k cerkvi sv. Katarine v Lemberg.

Pomladna etapa je zaobjela severni in vzhodni del občinske meje. Ukrojile smo jo po svoje; gor in dol in daleč naokoli. Najprej ob Tesnici mimo ribnikov, čez Čretvež strmo gor, mimo "koče pri štepihu" na vrh Konjiške gore. Črešnjice, vijugasto in po čisto novih zaselkih mimo ličnih cerkvic smo "šibale", čez travnike in gozdove na Brdce, Male Dole, naprej proti vzhodu do meje in nazaj v Arclin, kjer smo zašile občinski krog.

Slikovita, zares vredna vsake ure in vsakega koraka, je bila ta pot. Občudovale smo razglede, spominska obeležja in ostanke kulturne dediščine. Raziskovale smo gozd in povezovalne pristope, razgibanost reliefa in osvojile tisočake. Radovedno smo ogledovale in brale napise na hišnih tablah, spomenikih in kapelicah. Pohod ni bil le trening za telo, temveč tudi vaja za urjenje spomina in orientacije. Ker pa smo bile med trisobotno rajžo deležne še presenečenj v obliki prijateljskih srečevanj, pogostitve in prijaznosti domačinov, je bil pohod tudi hrana za dušo.

Pot ob meji je bila prava trojka na kvadrat: tako ekipa kot etape so "taprave". Če pot vabi tudi vas, pustite, da vas zvabi. Presenečeni boste nad kotički, ki jih morda še ne poznate in so čisto blizu vas. Naši, vojniški.

Tekst in foto: Valerija Jakop