V zadnjem času opažamo predvsem pri mlajših generacijah, da pri zapisovanju besedil ne dajejo posebne pozornosti pravopisni in slovnični pravilnosti. Danes v zapisanih besedilih pogosto zasledimo napake, ki smo jih nekoč znali za sabo odpravljati. Kdaj smo kot pisci postali tako ohlapni, da so še vejice najbolj znanega stavka »Pred ki, ko, ker, da, če vejica skače.« odskakljale iz naših besedil? In zakaj se besede življenski, nasledni, povdariti in podobne tako pogosto pojavljajo v besedilih tudi javnega značaja, če slučajno niso šle skozi lektorsko oko?
Pravimo, da je pismen tisti, ki zna izraziti namen in temo, obvlada tipično zgradbo besedila in pravila pisanja. »In kje smo danes?« se vprašate. Pogosto se zatakne predvsem pri pravilih.
Kar naenkrat se je izgubil čut za jezik. Občutek za pravopis. Zadnjih dvajset let gre z znanjem jezika in njegovih zakonitosti v vsakdanji rabi samo navzdol. Za današnje stanje ne moremo okriviti le enega od razlogov, zakaj je tako, saj k temu prispeva široka paleta dejavnikov. Šola še vedno uči pravila – kot nekoč – in učenci so še vedno učenci, ki se učijo tudi pravopisnih in slovničnih pravil – kot nekoč. Verjetno je eden od razlogov za slabšo jezikovno izražanje poplava vsakodnevnih pisnih besedil na raznih družbenih omrežjih, kjer pogovorni jezik vdira s svojo sproščenostjo in (ne)slovničnostjo. Sproščenosti pa se človek hitro navadi. Življenje danes, v času digitalnega razcveta, je drugačno od življenja pred dvajsetimi leti ali več. Spremenil nas ni le splet, tudi čas koronavirusa ni naredil vseh težav, ki jih danes zaznavamo. Počasi, a zavzeto se je današnja potrošniško naravnana družba, žal, obrnila k drugim, zanjo trenutno pomembnejšim stvarem.
Naučiti se brati je eden največjih dosežkov otroka. V jezikovno znanje moramo nato vlagati ogromno truda, se učiti pravil, širiti besedni zaklad. Jezik moramo negovati, nadgrajevati, torej brati, pisati, se v njem izražati. Za učenje jezika so potrebne marsikatere vrednote, kot so vztrajnost, samovrednotenje, delavnost, spoštovanje … vrednote, ki so danes pristale nekje na repu popularnosti. Sploh vztrajnost izgublja moč tako med ljudmi kot stvarmi. Hitro menjamo, kar želimo. Kupiš, dela, ne dela, kupiš novo. Kupiš, oblečeš, raztrgaš, odvržeš, kupiš novo. Znanje jezika pa ni instant juha, ni na klic in ni takoj. Znanje jezika tudi ne prinaša zaslužka ali dobička, zato pozornosti ne usmerjamo vanj ali se nam zdi celo nepomembno.
Menim, da bi morali danes mlade generacije ponovno naučiti ljubiti in spoštovati slovenščino.
Menim, da bi morali danes mlade generacije ponovno naučiti ljubiti in spoštovati slovenščino, šele nato bi iz njih prišla notranja motivacija, zavedanje pomena jezika, tudi knjižnega jezika in njegovih pravopisnih in slovničnih zakonitosti. Hkrati moramo mlade učiti vrlin, ki bodo krepile vztrajnost, delavnost, trud in napor.
Za izboljšanje bralne pismenosti ter pravopisne in slovnične zmožnosti ni hitrih rešitev. Pismeno okolje je eden od pokazateljev uspešnosti družbe. Morda je današnje stanje le eden od dokazov, da gre naša družba … Zato napnimo moči. Vsi: učitelji, starši, babice, dedki, prijatelji, znanci … berimo in še enkrat berimo. Vzpodbujajmo drug drugega k branju, tako bomo izboljšali tehniko branja in bralno razumevanje, hkrati omogočili lažje in boljše sporazumevanje ter izražanje misli. Zagotovo se bo izboljšala tudi pravopisna pravilnost. In še – zmožnost branja z razumevanjem je namreč dokazano tesno povezana tudi z uspehom v šoli in pozneje v življenju. Torej, berimo, berimo … in še enkrat berimo!
Tekst: Barbara Ojsteršek Bliznac