Nastopili so vsi zbori, ki jih vodi zborovodkinja Emilija, in sicer Otroški pevski zbor OŠ Vojnik, Mladinski pevski zbor OŠ Vojnik, Ženski pevski zbor OŠ Vojnik, Vokalna skupina Kolorina ter Moški pevski zbor KUD France Prešeren Vojnik, ki ga vodi že dvajset let. Kot gost je nastopila Vokalna skupina Glasovir iz Šentjurja, katere članica je tudi Emilija. Zbori so nastopili samostojno ali skupaj. Pesmi s praznično vsebino so čudovito zazvenele, zbudila so čustva poslušalcev, ki so se v velikem številu udeležili prireditve. Svojega prihoda v Vojnik in sodelovanja na glasbenem področju se Emilija Kladnik Sorčan spominja: »Res je, da je v decembru minilo dvajset let, kar sem prvič kot zborovodkinja moškega zbora prišla na vajo v Vojnik. A ta, na videz dolga doba je minila kakor v enem zamahu. Samo slike in posnetki povedo, koliko smo se v tem času spremnili na boljše ali na slabše, koliko smo se postarali in predvsem koliko lepih trenutkov smo preživeli skupaj. Ob koncu koncerta mi je bilo namenjenih kar nekaj izbranih besed, ki jih nisem pričakovala, saj sam dogodek ni bil organiziran s tem namenom. Naša šola namreč tradicionalno prireja vsaki dve leti podoben koncert v predbožičnem času, na katerem prepevajo otroci, v gosteh pa so večkrat tudi odrasle zasedbe. Tokrat pa je bilo res malo drugače: želeli smo preizkusiti novi prostor v telovadnici, ki se je ob primerni ozvočitvi izkazal za dovolj ustreznega za izvedbo zborovskega koncerta. Velikost prizorišča je omogočila tudi vsem, okoli dvesto nastopajočim, da so lahko v miru spremljali petje ostalih zborov, kar je bila moja dolgoletna želja. Tako se mi je uresničila zamisel, da bi vse zasedbe, s katerimi sodelujem, nastopile na skupnem koncertu. Dodana vrednost našemu srečanju je bila seveda tudi razstava vojniških likovnikov, ki so pod okriljem Turističnega društva v sodelovanju s šolo donirali slike za potrebe Šolskega sklada. Tako je imel dogodek različne razsežnosti, sama pa sem se največ posvečala izboru skladb in dramaturgiji koncerta, da bi obiskovalci odšli domov z veseljem v srcu in z občutkom, da je bilo lepo biti zraven. In če je takšen občutek preveval tudi večino nastopajočih, sem lahko maksimalno zadovoljna. Seveda se vsa moja prizadevanja na tem in vseh preteklih dogodkih ne bi mogla uresničevati, če ne bi bilo tihe, a zelo pomembne podpore sodelavcev, tako tistih, ki so na prireditvi sodelovali kot nastopajoči kot tehnični in organizacijski suport, kot tudi vseh, ki nas prihajajo vzpodbujat kot poslušalci.«
Zaradi vsega naštetega sem zadovoljna s svojo odličitvijo izpred let, da bo Vojnik postal moja poklicna destinacija, in občutek, da je moje delo v kraju cenjeno, je zame največja nagrada.
Vsak človek ima ob novem letu tudi načrte in želje. Ima jih tudi Emilija: »Sem v tisti skupini ljudi, ki puščajo v življenju tudi veliko prostora za presenečenja in nenadajane priložnosti, ki se zgodijo sproti, nepričakovano. Zato moji načrti nikoli niso zelo trdno zakovani in nespremenjlivi. Če bom ostala zdrava, moram predvsem zmerno preživeti leto 2014 – saj napovedujejo, da bo kriza še kar trajala. Zapravila bom toliko, kolikor bom zaslužila. Na posebne spremembe ne računam, upam pa, da bodo vedno pozitivne. Želim si, da prijatelji ostanemo prijatelji, da nihče, ki še ni vsega na svetu naredil, letos ne odide od nas. Če bomo ob vsem tem še kdaj dobre volje in lepo zapeli katero od novih pesmi, bo leto gotovo uspešno.«
Poleg koncerta je bila tudi otvoritev prodajne slikarske razstave vojniških amaterjev, ki so v organizaciji Turističnega društva Vojnik izkupiček namenili Šolskemu skladu OŠ Vojnik.
Milena Jurgec
Foto: Jure Vovk