Otroci so naše največje bogastvo. Otroci so naša prihodnost. Na mladih svet stoji.
Vse to in verjetno še kakšen, so reki, pregovori, ki izhajajo iz izkušenj in modrosti naših prednikov. Večina nas, ki smo starši smo ob rojstvu svojih otrok občutili največjo možno srečo, dobili največji dar v svojem življenju in dobili tudi nov smisel svojega življenja. To so občutki, ki jih je zelo težko opisat, najbolje jih razume tisti, ki je to doživel.
Poznamo pa tudi pregovore, kot so: » Majhni otroci, majhne skrbi, veliki otroci, velike skrbi«. Ali pa: Majhen otrok te vleče za krilo, velik pa za srce.«
Ko se otrok rodi, ko je majhen in nebogljen, so vse naše skrbi usmerjene k temu, da zagotovimo njegove osnovne življenjske potrebe. Predvsem, da ga nasitimo, da poskrbimo za njegovo osebno higieno in da ga dobro opazujemo in spremljamo njegovo rast in razvoj, morebitne nepravilnosti in bolezni ter ukrepamo, kot je potrebno. V tem obdobju se nam zdi najhuje prav to, bolezen in morebitne razvojne nepravilnosti. Obiščemo zdravnika, vse možne strokovnjake, sprašujemo za nasvete po forumih, prebiramo izkušnje drugih, skratka vse bi dali in vse naredili, da bo naš otrok zdrav in zadovoljen. Hkrati pa nam otrok s svojim napredkom v razvoju, rasti in različnimi veščinami in spretnostmi, ki jih pridobiva, vrača neizmerno količino radosti, veselja in ponosa.
Že v zgodnjem obdobju je zelo pomembno, kako navadimo in vzgojimo svojega otroka. Otroka vzgajamo od rojstva. To je zelo odvisno tudi od naše zrelosti. Vsak otrok preizkuša, kje so njegove meje, na nas pa je, da mu znamo to na primeren način pokazati, ga naučiti samostojnosti in odgovornosti. Čeprav živimo v potrošniški družbi, otroci »morajo« imeti vse, kar imajo vrstniki, pa se je koristno zavedati, da so vrednote v odnosu. Otrok od nas pričakuje varnost, ki mu jo lahko damo samo preko odnosa. Do otrok moramo biti odkriti, v komunikaciji jih je potrebno upoštevati kot enakovredne partnerje, jim dati možnost, da odgovorno soustvarjajo naše družinsko življenje. Zelo pomembno je zaupanje. Mogoče ta vrednota še najbolj izstopa v občutljivih najstniških letih, saj vemo, da najstniki radi iščejo razne »vzornike« zunaj doma. Le-ti pa so lahko zelo različni. Kot starši vidimo mnogo prežečih nevarnosti in pasti. Naš strah je popolnoma upravičen, saj se vsak dan srečujemo z zgodbami, ki mlado življenje zelo zaznamujejo. Zavedati se moramo, da svojih otrok ne moremo zaviti v vato, ne moremo jih obvarovat škodljivih razvad mest in prostorov, za katere smo mnenja, da niso primerni za naše otroke. Ne, lahko pa svoje otroke vzgojimo tako, da znajo živeti mimo tega. Kot že omenjeno pri tem igra vlogo zaupanje. Lažje je, če otrok ve, da nam lahko zaupa, da bo sprejet in ljubljen kljub temu, da je naredil kaj napačno, da bo prišel po nasvet k nam, da se ne bo bal povedati resnice. Če s svojo vzgojo dosežemo to, lahko tudi mi svojemu otroku zaupamo, mu to tudi povemo in s tem mu še okrepimo odgovornost.
Današnji svet je drugačen. Mladina je drugačna, kot smo bili mi v njihovih letih. Da, to zelo radi rečemo. In je tudi res in je verjetno tako tudi prav. Spremenilo se je življenje in se spreminja naprej, tu je informacijska doba, nekateri rokodelski poklici so že izumrli, nekateri so tik pred tem. Kot so se te stvari spreminjale v pretekli zgodovini, tako se spreminjajo sedaj in naši vnuki bodo verjetno že delali na delovnih mestih, ki sploh še ne obstajajo. In kaj potem lahko naše otroke in vnuke naučimo mi, »Baby boom in x generacije«? Naše produktivno obdobje temelji na etičnih odnosih, lojalnosti, pomenu izobrazbe in ustvarjalnosti. Eno od poimenovanj je tudi »sendvič« generacija, kar pa pomeni, da smo na nek način odgovorni navzgor, torej do svojih staršev in navzdol do svojih otrok – smo v sendviču. Pogosto to predstavlja velik stres, saj imamo v sebi neko moralno obvezo. Želimo pomagati svojim staršem in poskrbeti zanje, ko tega ne zmorejo sami, po drugi strani pa se čutimo dolžni nesebično skrbeti za svoje otroke. Ravno tu pa se pogosto pokažejo velike razlike med nami in našimi odraslimi otroki. Dolžnosti in pravice med starši in otroki ureja zakon. Vendar je žalostno, ko pride do situacije, ko je potrebno določila zakona ugotavljat formalno. Seveda pa je prav, da tak zakon imamo, saj vemo, da smo tako starši, kot otroci zelo različni.
Kakšni so naši otroci? Takšni, kakršne smo vzgojili. En dejavnik je genetski, drugi del je prispevek naše družbe, ostalo pa je naša vzgoja in vzorci, ki so jih otroci od malega z nami živeli. Vse pogosteje ugotavljamo, da se te mlajše generacije naših otrok precej razlikujejo od nas. V svoji vnemi, da bi jim bilo čim lepše, smo se kot starši odpovedali mnogim stvarem, da smo lahko nudili svojim otrokom, kar so želeli, želeli, ali celo izsiljevali, ne pa kar so potrebovali. Poleg materialnih dobrin, od katerih je velik del takšnih, ki jih sploh niso potrebovali in so rezultat potrošništva in medijskih zgodb, ki »perejo možgane«, pa do omogočanja različnih športnih in prostočasnih aktivnosti, kar pomeni finančna podpora in tudi naš čas, porabljen za prevoze. Pustimo zdaj to, da so tudi nekateri starši vzpodbujali otroke k različnim aktivnostim bodisi, da so sami kdaj to želeli, pa niso imeli možnosti, ali pa so bili toliko tekmovalni in želeli od svojega otroka, da je najboljši. Dejstvo je, da je bilo veliko časa in denarja porabljenega za lepo preživet prosti čas naših otrok. Potem so tu še razna potovanja, plačevanje stroškov življenja v drugih krajih in finančna podpora, dokler pač naš otrok »ne pride do kruha«. Do tu vse lepo in prav. Ko pa naši otroci odrastejo, pa se pogosto postavi vprašanje, ki je navedeno v naslovu.
Današnji čas nam je prinesel recesijo, veliko podjetij je propadlo, mnogo ljudi je ostalo brez dela in posledično brez dohodka. Novih služb ni, za nameček, pa, kdo si želi delavca v poznih srednjih letih, lahko ima sicer visoko izobrazbo, vendar tehnologija gre tako hitro naprej, da je zaman iskati delo zanj. Ljudje so v svojih najbolj produktivnih letih trdo delali, so si ustvarili družine, poskrbeli za otroke, jim omogočili lepo in brezskrbno otroštvo, zgradili hiše, za katere so najeli kredite in so jih še dolžni odplačevati, in zastavili hipoteke.
Otroci pa, nekateri z visoko izobrazbo v dobro plačanih službah, pogosto samski in je njihova vrednota samo kariera, drugi, lahko tudi izobraženi, vendar brezposelni, doma pri starših, najmanj pa je takih, ki so samostojni in so si ustvarili svoje družine.
Kako se počutimo starši?
V prvem primeru smo veseli in srečni in, da je našemu otroku uspelo. Doštudiral je, seveda ni pomembno, koliko nas je to stalo, sedaj gradi svojo kariero, pride na kosilo, večerjo, kar nas zelo razveseli, včasih mimogrede pričakuje še kakšno uslugo, ki je seveda samoumevna. Je samozavesten, zaveda se svoje vrednosti, ni pripravljen deliti ne svojega časa niti denarja z nikomer, torej tudi ne potrebuje stalnega partnerja, ker se pač ni pripravljen prilagajati. Ne zanima ga, koliko mesečno stane kredit za hišo, v kateri živi, saj je »samoumevno, da mu to pripada«. Pa saj je kredit na starše, saj ga ni on najel. Egoizem ali pravica? Kaj pa sočutje, duša, srce? Oko staršev takšnega otroka je pogosto solzno in duša trpi. Potrpijo, kolikor zmorejo, saj je vendar njihov otrok, če bi mu kaj rekli, bi se lahko odselil. Da, tako so ga naučili, od malega je bil pomemben samo otrok, sebe in svojih potreb starši niso spoštovali in tudi takemu otroku je to samoumevno. Ali tak otrok ceni in spoštuje svoje starše?
Nekateri otroci so še doma pri starših, pogosto brezposelni. Kako se počutimo njihovi starši? Zaskrbljeni smo, ker je naš otrok brez službe. Trudil se je, doštudiral, sedaj ima diplomo, pa ni službe. Seveda nam vest govori, da ga moramo materialno podpirati. Družba je vsega kriva. Ja, takšni primeri niso redki. Vendar pa, če se ozremo nazaj v zgodovino, vidimo, da so se ves čas dogajale spremembe. Bili so težki časi, a človeštvo je preživelo. Kako? Z delovnimi navadami, trdim delom in s tem, da so verjeli v prihodnost. Delovne navade? A smo mi tega svoje otroke naučili? A vedo, da nič ni samoumevno, da se je za vse potrebno potruditi? Mogoče je včasih potrebno stopiti par korakov nazaj (pozabiti na svojo diplomo in začeti delati, kar pač je, saj z delom dobimo izkušnje, dober občutek in še plačilo), da si lahko vzamemo zalet za naprej. Kljub težkim časom še vedno velja rek, da vsakdo dobi delo, kdor hoče delat. Vsako delo je častno in vsako delo v sistemu je enako pomembno.
Najmanj pa je danes takih otrok, ki so samostojni in so si ustvarili svoje družine. Kako se počutimo starši? Ponosni smo na svoje otroke, ki so se osamosvojili, si ustvarili družine. Veseli smo, ko pridejo na obisk, pripeljejo vnuke. To je balzam za dušo in nekakšno plačilo za naš starševski trud.
Kje so torej meje samoumevnega, kje so meje pravic staršev in pravic otrok, kje so meje dolžnosti? Eno je napisan zakon, pa ga pustimo ob strani, drugo, mnogo pomembnejše pa je naša vest, zavedanje in morala. Odnos med starši in otroci, kot tudi ostali odnosi temelji na vsem, kar je napisano, predvsem pa na vzajemnem spoštovanju. Družina je osnovna celica družbe in naj bi predstavljala varnost za vse člane. Da to dosežemo, je potrebna odkrita, pristna in poštena komunikacija. Večina otrok ve za svoje pravice, pogosto pa se ne spomnijo dolžnosti, predvsem moralne.
Kje smo zašli? Vedno so bile generacijske razlike, vendar ni bilo toliko sebičnosti in samozavestnega egoizma. Kolikšno vlogo ima pri tem naša vzgoja? Kolikšna je vloga permisivne vzgoje? Kolikšna je vloga naše družbe in socialne države? Vprašanja brez jasnih odgovorov.
In kje so meje? Meje v odnosih so tam, kjer se obe strani dobro počutita, da si ne posegata v varnost, osebne pravice, da se spoštujeta in vzajemno sodelujeta in si pomagata pri reševanju življenjskih situacij.
Živite s srcem in bodite zdravi!
Mojca Lokar
samostojna svetovalka za promocijo zdravja