Zadnjo nedeljo v avgustu 2017, smo se člani Društva Laz, odpravili odkrivati kulturno in naravno dediščino Idrijskega hribovja. Obiskali smo čipkarsko šolo, se spustili v podzemlje idrijskega rudnika ter se povzpeli v strme grape Idrijskega hribovja.

Dan po kulinaričnem tradicionalnem dogodku, ki ga v Idriji organizirajo že vrsto let, smo se člani Društva Laz odpravili na strokovno ekskurzijo. Kljub temu, da je bila v Idriji živahna noč, ob našem jutranjem obisku tega ni bilo zaznati.

Urejenost, več kot 500 let starega mesta nas je že ob prvem stiku z njim, navdušila. Vstopili smo v čipkarsko šolo, ki deluje v stari stavbi ljudske šole. V njej skrbijo za ohranjanje številnih tehnik in elementov klekljanja. V šolsko leto 2017/2018 je vpisanih 460 otrok iz Idrije in bližnje okolice. V čipkarsko šolo sprejemajo otroke, ki dopolnijo vsaj šest let. Marsikatera čipka je pravi mojstrski izdelek. Ob obisku smo se naučili osnov klekljanja.

Po krajšem sprehodu skozi stari del Idrije nas je pot pripeljala v zgradbo, ki vodi v Antonijev rov. Idrija je namreč najstarejše rudarsko mesto v Sloveniji. Ponašajo se z drugim največjim rudnikom živega srebra na svetu s kar 700 kilometri rovov. Vstop v podzemlje je bil prava avantura. Rudar, ki nas je popeljal 100 metrov globoko v podzemlje, je deloval tako prepričljivo, da smo se počutili varne. Ob ogledu nam je zaupal številne zgodbe in anekdote, ki jih Idrijčani že stoletja negujejo in prenašajo iz roda v rod.

V popoldanskem času pa smo se odpravili v  strme idrijske grape, ki se nahajajo v dolini Kanomlje, ki je najizrazitejša zareza v zemeljski skorji ob idrijskem prelomu.  Prijazni gostitelji Turistično kulturnega društva Kanomlja so nas popeljali na ogled v zbirko mineralov in fosilov, ki jo je oblikoval nekdanji idrijski rudar Janez Klemenčič. Zbirka obsega preko 1000 primerov mineralov, rud, fosilov in kamnin. Z navdušenjem smo si ogledovali svetlikajoče kamnine.

S spoznavanjem kulturne in naravne dediščine idrijskih grap pa še zdaleč nismo bili pri koncu. Peš smo se odpravili do Ovčjaških – Francoskih klavž, ki so bile za namen spravila lesa zgrajene v času Ilirskih provinc. Omenjene klavže so omogočale plavljenje 1000 do 1500 kubičnih metrov drv in jamskega lesa za potrebe idrijskega rudnika. Presenečeni smo bili nad podatkom, da je omenjena količina materiala v času 20 minut s silo vode v celoti prepotovala v 8 kilometrov oddaljeno Spodnjo Idrijo.

Za zaključek pa so nas člani društva povabili na Domačijo Šturmance, kjer so nas pogostili. Po zaslugi sedanjih gospodarjev Milke in Julijana Petrič je notranjost hiše, vključno s črno kuhinjo, v veliki meri obdržala avtentičen videz iz prve polovice 20. stoletja. Turistično društvo Kanomlja si prizadeva domačijo oživeti s kulturnimi, izobraževalnimi, muzejskimi in turističnimi prireditvami.

V poznih popoldanskih urah smo se zadovoljni odpravili proti domu.