Sledili smo interesom članic in članov Društva VIZIJA, izraženimi v Internem razpisu za leto 2022 in v soboto organizirali enodnevno poučno ekskurzijo na Dolenjsko.

Najprej smo se ustavili v cistercijanskem samostanu Stična, največjem kulturnem, sakralnem in arhitekturnem spomeniku v Sloveniji. V dopoldanskih urah smo pod strokovno vodenim  ogledom podrobno spoznali vse, kar ponuja ta, edini še aktivno delujoči in najstarejši samostan v Sloveniji.

Samostan je bil zgrajen v začetku 12. stoletja v značilnem gotskem slogu, ki so ga umetniki  in drugi pri svojem ustvarjanju uporabljali v srednjem veku vse do 16. stoletja. Skozi stoletja  je samostan spreminjal svojo stavbno podobo. Kljub temu je do danes ohranjeno najstarejše jedro, ki ga tvori gotski križni hodnik, obokani stropi, stenske poslikave in oprema. Pri vsaki prenovi so načrtovalci in graditelji skrbeli, da je samostan čim bolj ohranil prvotno podobo.  Hkrati so zunanje talne površine dodatno opremili s tlakovanimi potmi in klančinami, notranjost pa ustrezno prilagodili z dograditvijo dvigal, prehodov iz enega prostora v drugega in dogradili tudi sanitarije za invalide. S tako zagotovljeno fizično dostopnostjo  in povezanostjo med posameznimi deli samostana imamo ljudje z vsemi vrstami gibalnih omejitev (ljudje na vozičkih, s težko in lažjo gibljivostjo, starostjo,…) enako možnost ogleda.

Ogledali smo si v okviru samostana delujoči muzej krščanstva, kjer varujejo, proučujejo in restavrirajo premično sakralno dediščino s celotnega področja Slovenije. Ta stalna in edinstvena razstava je kronološko postavljena in razdeljena na 12 razstavnih prostorov, ki nas seznanjajo z začetki krščanstva pri nas v 3. stoletju in nas nadalje popeljejo skozi zgodovino vse do leta 2000. V muzeju smo si ogledali tudi posodje, ki se je takrat uporabljalo pri svetih mašah, ročno vezeni cerkveni tekstil, zbirke relikviarijev, voščenih figuric, zbirk starinskih predmetov (takratni kuhinjski pripomočki, kolovrat, šivalni stroj, kmečka orodja,…), arhiv misijonarja Friderika Barage, rokopise, za slovenski jezik posebej pomemben stiški rokopis ter imena ustvarjalcev, katerih razstavljena dela temeljijo na velikem pomenu samostanskih delavnic. S pomočjo interaktivne knjige smo spoznali vse  slovenske srednjeveške rokopise in rokopisna središča, kjer so takrat nastajali.  

Samostan ima v gotskem slogu tudi cerkev, kjer redno potekajo maše, obredi prvega obhajila in birme, poroke in molitve. Značilno za ta slog je tudi, da na oknih cerkve ni poslikav ali vitražev. Poleg neoviranega vstopa v notranjost cerkve, je bil zanimiv ogledat spovednice, ki je že v zunanjosti opremljena z znakom invalida na vozičku, prostorsko pa omogoča osebi na vozičku zasebnost, da opravi svojo krščansko potrebo po izpovedi.

Za zidovi samostana poteka vsakdanje življenje menihov, ki znotraj svojega reda živijo, kot jim pravila reda nalagajo, z zunanjim svetom se pa povezujejo in delajo kot vsi drugi ljudje. Vsak izmed znotraj samostana živečih menihov ima po hierarhiji določeno zadolžitev. Mašujejo, zbirajo starine, vodijo likovne in druge delavnice, duhovne vaje, poučujejo verouk, obdelujejo zeliščni vrt, pridelujejo sadje in zelenjavo ter vodijo podjetje Sitik, v katerem je čajnica in zeliščna lekarna, kjer prodajajo čajne mešanice, tinkture, mazila in druge pripravke po receptih patra Simona Ašiča. Tudi dostop do zeliščnih gredic in vhod v podjetje Sitik je gibalno oviranim ljudem omogočen z dograjenimi klančinami. Notranji prostori med policami omogočajo gibanje z vozičkom. Lekarna ima zelo prostorne in  ustrezno opremljene sanitarije za invalide. Tako  je v celoti omogočen ogled in predstavitev bogate dediščine patra Simona Ašiča in tudi nakup izbranih predstavljenih zdravilnih pripravkov po njegovih receptih. 

Kratek presledek nadaljevanja izleta smo imeli v Gostišču Krka v Krki pri Ivančni gorici. Lokal s svojo grajeno strukturo omogoča enakovredno uporabo vseh storitev tudi osebam z gibalnimi ovirami. Doživeli smo lep sprejem in odlično pogostitev.

Poučni izlet smo zaključili v Hiši Kranjske čebele, ki je prva doživljajska hiša kranjske avtohtone čebele sivke na svetu. Ime je dobila po deželi kranjski, kamor je spadalo tudi območje današnje Dolenjske.

Najprej skozi kratko filmsko predstavitev, nato pa skozi virtualno doživljajsko razstavo multimedijskih vsebin smo doživeto spoznali več kot 150 let staro zgodovino kranjske čebele, njihov popoln družinski svet in vlogo posameznih članov čebelje družine. V doživljajski razstavi smo spoznali glavne junake in družine, ki so bile v preteklosti tesno povezane z življenjem kranjske čebele. Posebno doživetje je bilo opazovati žive kranjske čebele v steklenih panjih. Potem so nam bile predstavljene posamezne vrste medu in cvetni prah ter pomen čebelarstva v prehrani in zdravilstvu ljudi. Na vrhu hiše smo si ogledali projektno zasnovane sobe v obliki lesenih satnih celic z lastnimi vhodi in sanitarnimi prostori. Bivanje na vrhu hiše ponuja lep razgled na Višnjo goro in okolico.

 V nekaj stavkih je nemogoče podrobno opisati vsega, kar smo bili deležni v Hiši Kranjske čebele in tudi v dopoldanskem delu tega poučnega izleta. V večernih urah smo vračali domov zadovoljni in z novimi znanji.