Življenje lahko živimo na dva načina, kot da čudežev ni, ali pa, kot da je vse čudež.  ALBERT  EINSTEIN                                                                                                                                                                                      

Spoštovane gospe in gospodje, cenjeni gospod minister, župani in županje, ravnateljice in ravnatelji, direktorji in direktorice, dragi starši, dijaki, sodelavci, upokojenci in vsi, ki ste danes z nami! Dovolite, da vam najprej izrečem prisrčno dobrodošlico na naši svečanosti in se vam toplo zahvalim, da ste naši gostje ter da boste ta prelepi dogodek delili z nami.

68 let je minilo, odkar je Železarna Guštanj za potrebe gospodarstva ustanovila poklicno šolo, ki se je kasneje preimenovala v metalurško industrijsko šolo. Njeni prostori so zrasli iz prvotnega gasilskega doma in ob odprtju septembra 1957 so bile zapisane naslednje vrstice: »Iz pretesnih in mračnih prostorov smo se preselili v sodobno opremljeno, sončno in prostorno šolo. Tako skrbi domovina za mladi rod fužinarja, za novi rod kovačev novega življenja.«

Nekdo je zapisal, da je  upanje vrsta sreče. Morda celo največja sreča, ki jo daje svet. Zato je modro, da dokler dihamo, upamo. In prav je imel, pa še kako prav. Nova šolska zgradba je med mojimi cilji gotovo predstavljala srečo, hrepenenje, veliko željo in upanje na trenutek njene uresničitve. In sedaj sem vse to dočakala, moje oči ljubeče božajo novo stavbo in moje srce se, kot bi zapisal Miško Kranjec, košati kot bezgov grm spomladi, polno je sreče, ponosa, hvaležnosti, a hkrati zaveze, da bomo v prihodnje delali še bolje.

Pred dvanajstimi leti sem prvič uspela prepričati odgovorne na ministrstvu, da je naša  zgradba iz leta 1957 kljub temu, da smo jo v notranjosti skozi leta v celoti prenovili ter opremili s sodobno tehnologijo, pretesna, zastarela, nefunkcionalna in da bi morali razmišljati o bolj primernih prostorih za koroške srednješolce, ki se odločajo za poklicno in tehnično izobraževanje. Deset let pa mineva od takrat, ko je ministrstvo za šolstvo, znanost in šport naročilo projekt identifikacije prostora, ki je potrdil, da na Ravnah novo zgradbo resnično potrebujemo. Zgodil se je prvi pomemben korak in sanje so počasi, a zagotovo dobivale podobo resničnosti. Investicija Srednje šole Ravne se je na našo srečo v naslednjih letih uvrstila na visoko mesto v državnem proračunu. In tam, kljub vsem vedno bolj resnim finančnim težavam naše države, tudi ostala. In odločilni korak k njeni skoraj čudežni uresničitvi se je zgodil leta 2008, ko je takratni minister za šolstvo dr. Milan Zver na zadnji dan svojega ministrovanja podpisal pogodbo o začetku gradnje naše šole.

Na javnem razpisu avgusta 2008 je bil za izvajalca investicije izbran Vegrad. Ta je lahko izvedel le arhitekturni natečaj, na katerem je bila izmed 23 projektov izbrana ideja priznane arhitektke Maruše Zorec in sodelavcev njenega arhitekturnega biroja Arrea, ker se mu je zgodil stečaj.  Konec leta 2011 je stečajna upraviteljica projekt prodala podjetju Strabag, ki je z zemeljskimi deli začelo tik pred poletnimi počitnicami 2012 in gradnjo maja 2014 uspešno zaključilo.

To je torej naša zgodba, spoštovane in spoštovani, zgodba s srečnim koncem. hvaležni smo, da smo dobili  lepo, novo, moderno zgradbo Srednje šole Ravne, ki obsega 4220 kvadratnih metrov uporabnih površin in je postavljena na obrobje gozda v učenju prijazno okolje Grajskega parka. Ta naša nova zgradba kar kliče po dijakih in dijakinjah, učiteljih, učenju, zgodbah o uspehu, odraščanju, prvih ljubeznih in doseganju odličnosti v vsem, v znanju, pri delu in v odnosih z ljudmi. Verjemite, nič ni lepšega, kot delati z mladimi, jim pomagati rasti in odrasti, jih kasneje srečevati na uveljavljenih delovnih mestih in vedno znova ugotavljati, da so zrasli v sposobne, uspešne in srečne posameznike ter da smo k temu pomemben del prispevali mi, njihovi učitelji. In to nam bo v novih prostorih še lažje uspelo.

Spoštovani gospod minister dr. jernej pikalo, lepa hvala vam in Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport za investicijo v vrednosti nekaj nad 7 milijonov evrov, ki je bila  v celoti financirana  iz proračunskih sredstev.

Zahvalo pa dolgujemo še mnogim posameznikom, ki so nam skozi ta dolga leta pomagali nitke naših sanj preoblikovati v resničnost.

Naj mi bo dovoljeno, da se na tem mestu zahvalim vsaj najpomembnejšim: gospem Miri Koren Mlačnik, Maruši Zorec, Irmi Pavlinič Krebs in Ivani Klančnik ter gospodom - dr. Jerneju Pikalu, dr. Tomažu Roženu, Primožu Praperju, Srečku Škergetu, Karlu Mogatinu, Mitji Novaku, dr. Milanu Zveru, Miru Petku, Maksu Večku, dr. Slavku Gabru in Hermanu Tomažiču.

Veliko vas je, ki vas imensko nisem navedla, pa ste nam tudi pomagali do naše sreče, do uresničitve sanj, do realizacije čudeža. Iskrena hvala vsakemu posebej in vsem skupaj. Resnično  želimo, da se naša brezmejna sreča dotakne vseh vas in vam polepša življenje.

Gradnja naše šole nas je učila verjeti, upati in narediti vsak dan vsaj majhen korak k uresničitvi želja in sanj. Verjemite, da nikjer ni takšnega zdravila, kot je upanje na uspeh. In da nobena spodbuda ni tako močna ter nobeno poživilo tako poživljajoče, kot je pričakovanje jutrišnjega dne.

Da, dočakali smo današnji  sanjski dan.                      

In naš jutri bo lep, prelep, drage gospe in gospodje, tudi zato, ker se selimo v novo okolje, kjer imamo prvič v zgodovini naše šole vrhunske materialne pogoje za delo in uresničevanje našega poslanstva. Imamo jedilnico, varilnico, CNC laboratorij z robotiko, laboratorij mehatronike, knjižnico, svetle učilnice in še in še bi lahko naštevala.

In naš jutri bo lep tudi in predvsem zato, ker imamo na naši šoli zaposlenih veliko odličnih ljudi, ki delamo dobro in smo predani  šoli.  Ljudi, ki si drznemo upati ter slediti  svojim sanjam, ker vemo, da  se v življenju dobrim ljudem dogajajo tudi čudeži. Hvala vam, drage sodelavke in sodelavci za vse, tudi za pripravo današnje prireditve. 

Kar sedeminpetdeset let je moralo preteči, da smo na Ravnah dočakali novo zgradbo, ki jo danes, na pravljični datum 7. 7. 2014, presrečni in ponosni svečano predajamo njenemu namenu in ob tem lahko mirno ponovimo besede zapisne v kroniki izpred toliko let:

»Iz pretesnih in mračnih prostorov se selimo v sodobno opremljeno, sončno in prostorno šolo. Tako skrbi domovina za mladi rod fužinarja, za novi rod kovačev novega življenja.«

Hvala.   

Ivanka Stopar

(Govor ob uradnem odprtju Srednje šole Ravne)