Nekaj časa smo hodili po asfaltni cesti, ki smo jo kmalu zapustili, in se začeli vzpenjati po strmi stezi. Kljub naporu smo uživali, saj smo se lahko odpočili ob pogledih na travnike, ki so žareli v cvetovih žafranov, na drugi strani pa nam je vreme dopustilo razglede na zasnežene gore.

Med vzponom smo hodili mimo postaj križevega pota, ki so vodile do cerkvice sv. Križa na Hribcu. Prav tako nam je ta bolj odprt del poti ponujal tudi lepe poglede na Škofjo Loko.

A kmalu je pot zavila v gozd, kjer nas je čakal strm vzpon do travnate senožeti, kjer so se nam ponovno odprli razgledi po okoliških hribih. Vzpon smo nadaljevali po travniku, ki nas je zopet pripeljal do gozda in novega vzpona po strmem kolovozu, ki se je proti vrhu prelevil v ozko stezo, po kateri smo dosegli vrh Osolnika. Na vrhu stoji tudi cerkvica sv. Mohorja in Fortunata.

Tu smo si privoščili daljši počitek za potešitev lakote in žeje. Uživali smo v pogledih po okolici in se nastavljali soncu, ki nas je prijetno grel.

Čas je hitro mineval in tudi sonce se je skrilo, gore v daljavi pa so že bile v oblakih. Zato smo hitro naredili skupinsko fotografijo in se odpravili proti naselju Sora, kjer sta nas čakala kombija.

Pot v dolino je bila strma in je zahtevala skrben korak. Pri spustu so nam zato bile v veliko pomoč naše dolgoletne pohodniške izkušnje, ki so nam omogočile, da smo srečno prispeli v Soro, kjer smo se vkrcali v kombija.

Med potjo domov smo se tradicionalno ustavili na Trojanah na kavici in krofih.

Preživeli smo zanimiv dan, ki nam je ponudil polno mero lepih doživetij. Zato smo se ob prihodu domov poslovili z željo, da se čimprej ponovno vidimo.

Vodnik: Peter Zupanc