V župnišču v Hotedršici hranijo zanimivo sliko (o. pl., 146 x 108 cm) z ambiciozno zasnovano kompozicijo. Že po formatu in izrezu pa se vidi, da je bila v spodnjem delu precej odrezana, in sicer približno za četrtino, nato pa v 1. desetletju tega stoletja pod župnikom Srečkom Turkom neprimerno uokvirjena. Kolikor mi je znano, slika še ni bila evidentirana, niti ni bila vključena v umetnostnozgodovinsko topografijo Logaškega, ker v času njenega nastajanja vstop v župnišče ni bil mogoč.

Gre za upodobitev Antonove vizije Deteta Jezusa, v svetnikovi ikonografiji v baročnem času zelo priljubljenega motiva. Sv. Anton Padovanski sodi med najpopularnejše krščanske svetnike. Rodil se je leta 1195 v Lizboni, umrl pa komaj šestintridesetleten v Padovi. V svojih znamenitih pridigah se je zavzemal za socialno pravičnost, se boril proti oderuštvu itd. Na Slovenskem se je njegovo čaščenje (z izjemo Primorske, kjer je močan italijanski vpliv) pričelo relativno pozno, v 2. polovici 17. stoletja, ko je bila 1660. pri frančiškanih v Ljubljani ustanovljena bratovščina sv. Antona, ki je spodbudila njegov kult tudi po drugih krajih.

Naša upodobitev temelji na zgodbi, ki jo prinaša srednjeveški Liber miraculorum: neki svetnikov gostitelj je, gredoč mimo sobe, opazil nadnaravno luč in skozi režo zagledal sv. Antona z ljubkim otrokom, polnim miline. Kasnejša poročila so čudežni dogodek navezovala na kraj Camposampiero pri Padovi, kjer je svetemu redovniku dajal gostoljubje grof Tiso.

Interier, nakazan z arhitekturo s stebrom, se na levi strani odpira v krajino, obsijano z zahajajočim soncem. Na levi strani vidimo svetnika, zamaknjenega v Božje Dete, ki se je, razširjajoč roke v objem, v družbi krilatih angelskih glavic na oblaku spustilo iz nebes in obstalo nad s preprogo pokritim klečalnikom s knjigo. Asistirata dva angela mladeniča.

Slika se kompozicijsko in ikonografsko povsem ujema s sliko, ki je bila včasih v vélikem oltarju p. c. sv. Antona Padovanskega v Idriji na Rožnem hribu, sedaj pa visi tam na severni steni v prezbiteriju. Kot je znano, so v Idriji konec 15. stoletja odkrili živosrebrovo rudo. Cerkev sv. Antona Padovanskega, zavetnika pred nesrečami v rudniških jamah, so Idrijčani na razglednem hribu začeli graditi leta 1678, zaslugo za to je imel tedanji predstojnik rudnika Caspar baron Lichtenheimb; 1766. so na sosednjem hribu pozidali še kapelice križevega pota in kapelo Kristusovega groba. Cerkev je iz leta v leto postajala vse bolj priljubljena in obiskana božja pot, h kateri so se stekali romarji od blizu in daleč, tako da so Idrijčani prosili in leta 1707 tudi dosegli dovoljenje, da smejo praznik sv. Antona vsako leto slovesno obhajati (Arko). Idrijsko sliko je Ana Lavrič pripisala avstrijskemu baročnemu slikarju Johannu Carlu von Reslfeldu (pred poplemenitenjem 1692 s priimkom Resler), ki je tudi avtor signirane in datirane (J: Carl V: Reslfelt./ F. 1703)slike Sv. Trojica krona Marijo v p. c. Svete Trojice v Idriji, ok. 1500 zgrajeni na kraju, kjer je bilo najdeno živo srebro.

Reslfeld se je rodil leta 1658 na Tirolskem, domnevno v Schwazu, ki je slovel po rudniku srebra in bakra. V prvi polovici osemdesetih se je šolal v Benetkah v delavnici poitalijančenega Bavarca Johanna Carla Lotha in se seznanil z beneškim slikarstvom. Velja za najbolj zaposlenega slikarja oltarnih podob v Gornji Avstriji, srečamo ga tudi v Spodnji Avstriji, na Salzburškem, Bavarskem in tudi v Sloveniji. Spada v t. i. prvo generacijo domačih avstrijskih baročnih slikarjev, ki so v zadnji tretjini 17. stoletja nadomestili v Avstriji delujoče, eklektično in manieristično usmerjene tuje mojstre. Pokrajina in arhitektura igrata na njegovih delih postransko vlogo, prostor je običajno skopo odmerjen, glavno vlogo pa imajo figure, ki so pogosto manieristično razpotegnjene. Želeni efekt je pri njih dosegel zlasti z bogato nagubano in plapolajočo draperijo, ki se mestoma izredno intenzivira, ter z uporabo »mokrih« gub. Tipični so npr. mlajši moški liki (običajno angeli, svetniki) s poudarjenimi mišičastimi nogami, ki jih razkriva zavihana draperija ali pa jih vidimo skozi tesno oprijete hlače, njihovi obrazi pa so lahko tudi zelo ženstveni. Med barvami je zlasti rad uporabljal cinobrovo. Kot je znano, so v Idriji poleg živega srebra iz posebno bogate rude pridobivali tudi kvaliteten cinober in dvesto let tako rekoč zalagali z njim ves svet. Rudniške naprave za njegovo predelavo so se nahajale pod Antonovo cerkvijo. Upodobljene so npr. na kolorirani jedkanici t. i. Ederjeve suite avtorjev Ferdinanda Runka in Carla Postla iz začetka 19. stoletja. Iz povedanega sledi, da slikarja tudi pogosta uporaba cinobrove barve povezuje z Idrijo.

Na idrijski sliki je kolorit precej temačen (it. tenebroso). Kretnje figur ustvarjajo nekakšno spiralno gibanje navzgor k Detetu, kvišku zre tudi levi angel ženstvenih potez in tudi tisti, upodobljen skrajno desno (komaj viden). Jezuščka kot osrednjo figuro poudarja cinobrasto rdeče frfotajoče ogrinjalo, prav tako barvno poudarjen je desni angel z izumetničeno nagubano draperijo.

Vzrok za naročilo Reslfeldu za slovensko ozemlje je Lavričeva povezala z Idrijo, ki je več stoletij slovela po rudniku živega srebra – idrijski rudnik je bil po količini živega srebra drugi največji živosrebrov rudnik na svetu. Tudi sicer je imel Reslfeld več naročnikov in podpornikov prav v rudarskih mestih, poleg njegovega rojstnega kraja Schwaza omenimo še železarski mesti Steyr in Eisenerz ter Radmer, znan po rudniku bakra (Koppensteiner, Lavrič 1998). Samozavest idrijskega rudarskega središča se je pokazala v ambiciozni izbiri tedaj slavnega umetnika. Odmev je segel tudi v bližnje Cerkno; v tamkajšnji župnijski cerkvi je slika sv. Florijana, ki jo prav tako s precejšnjo gotovostjo lahko pripišemo Reslfeldu (Kermavnar 2009). Lavričeva je slikarju nedavno pripisala še sliko Smrt sv. Ane iz let 1711–1713 v kapucinski cerkvi sv. Ane v Škofji Loki (Lavrič 2015).

Kot je bilo omenjeno, je spodnji del slike Antonova vizija Deteta odrezan. Tam je morala biti upodobljena tudi lilija, svetnikov atribut čistosti, ki jo vidimo na Reslfeldovem platnu. V primerjavi z več kot stoletje in pol starejšo predlogo manjka tudi angel, ki je na Reslfeldovi sliki upodobljen skrajno desno in ga zaradi potemnelosti površine lahko bolj slutimo kot vidimo. To bi bil lahko tudi dokaz, da je bila slika v Idriji v slabem stanju (spodnji rob je danes razpadel) že v 2. polovici 19. stoletja, to je v času, v katerega lahko časovno umestimo hotenjsko sliko, in slikar, ki jo je posnel, angela pravzaprav že ni več videl.

Preostane nam še, da poskušamo določiti avtorja. Sodeč po slogovnih analogijah in ob upoštevanju zgodovinskega konteksta, je to najverjetneje idrijski podobar in slikar Jurij Tavčar (tudi Georg Taučar, Tauzher; 1820–1892), ki je tudi sicer v veliki meri opremil župnijsko cerkev v Hotedršici, potem, ko je stara cerkev 1866. deloma pogorela in so v začetku sedemdesetih v »bizantinskem« slogu zgradili novo. Tudi tukajšnjo sliko Antonove vizije bi lahko časovno postavili v sedemdeseta leta.

Tavčar je kot meščan Idrije Reslfeldovo sliko v cerkvi sv. Antona seveda dobro poznal, nenazadnje je zagotovo delal tudi na vélikem oltarju, ki ga je leta 1837 v osnovi zasnoval in s kipi opremil podobar Luka Čeferin (praded odvetnika dr. Petra Čeferina), Tavčarjeva pa mora po slogovnih analogijah biti osrednja kiparska upodobitev sv. Antona z Detetom, in v njej pravzaprav lahko zaslutimo odmev Reslfeldove slike z istega oltarja. Dodatno zanimivo je, da tudi kiparska skupina istega motiva na levem stranskem oltarju v Hotedršici, ki je prav tako pripisana Tavčarju, kaže daljni Reslfeldov odmev.

V Tavčarjevem slikarskem posnetku se seveda kaže novi čas z vplivi nazarenskega slikarstva in zato logično ni več baročne teatralike niti za Reslfelda značilnega t. i strahu pred praznino (horror vacui), ko je figure rad nagnetel na majhnem prostoru, manjka tudi frfotajoča draperija za levim angelom, ni več tenebroznosti, linearnost in barvna izglajenost sta nadomestili baročno slikovitost, so pa barvni poudarki ostali enaki –  cinobrasto-karminasto rdeče Detetovo ogrinjalo in cinobrasto-okrasta draperija desnega angela.

Izbor literature in virov

Camposampiero, Tiso da (https://www.treccani.it/enciclopedia/tiso-da-camposampiero_res-9c94a8c6-87e9-11dc-8e9d-0016357eee51_(Dizionario-Biografico)/, december 2020); Mihael Arko, Zgodovina Idrije, Gorica 1931; Erhard Koppensteiner, Der Garstener Stifts-Hof-Maler Johann Carl von Reslfeld (ca. 1658–1735). Gemälde und Druckgraphiken, Salzburg 1993 (tipkopis disertacije); Ana Lavrič, Delo avstrijskega slikarja Johanna Carla von Reslfelda za Slovenijo, Acta historiae artis Slovenica, 3, 1998, str. 39–49; Janez Kavčič, Znamenje vekov: Cerkev svete Trojice v Idriji 1500–2000, Idrija 2000, str. 47–50; Simona Kermavnar, V Cerknem še ena – tretja – slika avstrijskega slikarja Carla von Reslfelda v Sloveniji, Idrijski razgledi, 2009/1, str. 40–48; Ivan Stopar, Slikovite podobe Slovenije. 101 veduta naše dežele, kakršna je bila nekoč, Ljubljana 2013, str. 60–61; Simona Kermavnar, Župnijska cerkev sv. Janeza Krstnika, v: Upravna enota Logatec. Občina Logatec (ur. Blaž Resman; Zbirka Umetnostna topografija Slovenije), Ljubljana 2014, str. 61–67; Ana Lavrič, Loški glavar Jožef Anton Evzebij Halden in Reslfeldova slika sv. Ane pri loških kapucinih, Acta historiae artis Slovenica, 20/2, 2015, str. 95–109; Martina Peljhan, Jože Čar, Davor Vodopija, Antonijev rov 1500. Rudnik živega srebra Idrija, Idrija 2019; Simona Kermavnar, Podobar Luka Čeferin v Idriji, Idrijske novice, 9. 8. 2019, str. 15.