Prispevek predstavlja nagrobne spomenike znanega ljubljanskega kamnoseka Alojzija Vodnika, ki jih najdemo na Logaškem. Vseh je bilo evidentiranih trinajst, od katerih so z izjemo enega vsi signirani, in sicer: Al. (tudi Alojzij) Vodnik Ljubljana, na enem spomeniku  se signatura pojavi celo dvakrat, na sprednji in »hrbtni« strani. Kadar je Vodnik delal za tuje naročnike, npr. nemško govoreče, je uporabil nemško različico imena Ljubljana, torej Laibach (npr. A. Vodnik Laibach), vendar na Logaškem takega primera ni.

Kamnosek in uspešni podjetnik Alojzij Vodnik se je rodil leta 1868 v Podutiku pri Ljubljani in umrl 1939. Kamnoseštvo mu je bilo položeno v zibelko, saj je bil oče Lovrenc, poleg tega, da je imel gostilno, tudi kamnoseški mojster, mati Marija pa je prihajala iz znane ljubljanske kamnoseške družine Kunovar. Podjetje je delovalo v Podutiku od začetka šestdesetih let 19. stoletja, potem se je preselilo na Kolodvorsko ulico v samo Ljubljano in po 2. svetovni vojni nazaj v Podutik, kjer deluje še danes. Alojzij je podjetje prevzel po očetovi smrti 1891. Sodeloval je tudi z arhitektom Jožetom Plečnikom in bil član Društva za krščansko umetnost. Leta 1903 si je dal na Tavčarjevi ulici v središču Ljubljane zgraditi trinadstropno palačo. 

Iz Vodnikove kamnoseške delavnice je poleg cerkvene opreme (npr. oltarji, prižnice, obhajilne mize itd.) prišlo veliko nagrobnih spomenikov, morda največ jih je obeliskaste oblike, a precej je tudi historicističnih, nekaj secesijskih in modernističnih. Njegovi spomeniki so pogosto postavljeni na stilizirane kamne, pri čemer tak gomilast podstavek simbolično ponazarja smrt. Na Logaškem na stiliziranih kamnih stojijo spomeniki družin Brenčič (edini nesignirani spomenik), Lenassi, Pin in Tollazzi. Pri vseh imenovanih gre za obeliskast spomenik s trikotnim zaključkom, podstavek je stopničast. Podobno zasnovani spomeniki, a brez spodnjih stiliziranih kamnov, so spomeniki družin Mihevc, Triglav, Tršar in spomenik posestnika in podpornika ustanovitve župnije v Dolnjem Logatcu Frana Gerdadolnika; pri slednjem, ki je signiran na sprednji in hrbni strani, je zaključek raven. Za vse naštete je uporabljen črn oz. temno sivkast kamen, le pri spomenikih Triglav in Brenčič vijolično-rjavkast granit (slednji, ki, kakor rečeno, ni signiran, je po zasnovi praktično enak prejšnjemu).

Neizogiben je na teh spomenikih križ, vklesan, vrezan ali kot dodatek na vrhu, lahko še dodatno okrašen (Tollazzijev npr. z vitičjem in žarki); pri umrlih duhovnikih je križu običajno dodan kelih z napisom IHS ali le-ta nadomešča križ (Belarjev v Rovtah, kjer je zlato pobarvan kelih postavljen na knjigo). Okras je lahko omejen samo na napis, pri čemer so črke večkrat pozlačene, pomembna je seveda tudi tipografija, kot npr. na Tršarjevem, kjer se črke napisa na stopničastem podstavku razlikujejo od tistih v osrednjem delu in so značilne za dvajseta leta minulega stoletja; pogoste so vegetabilno okrašene reliefne obrobe (Jerinov). 

Pripadniki višjega kmečkega in meščanskega stanu so svoj pomen želeli poudariti tudi s portretom umrlega v medaljonu. Na kamnitih spomenikih iz Vodnikove delavnice zelo pogosto srečamo keramične portrete. Tehnološko gre za tip fotografije na keramiki, ki se je uveljavila v 2. polovici petdesetih let 19. stoletja, torej približno dve desetletji po samem izumu fotografije. Ko je leta 1851 umrl izumitelj dagerotipije Louis Daguerre, je bilo s tem tudi simbolično konec nekega obdobja, kajti še isto leto je angleški kipar in izumitelj Frederick Scott Archer iznašel postopek fotografiranja z mokrimi kolodijskimi ploščami. Število fotografov se je znatno povečalo in posledično se je tudi fotografija uveljavila. Na podlagi tega odkritja sta že 1854. francoska fotografa Bulot in Cattin (znana sta samo s priimkom) patentirala proces, s katerim sta fotografsko sliko fiksirala na keramiko s segrevanjem v peči. Bulot je proces predstavil tudi na svetovni razstavi v Parizu naslednje leto. Če so keramični portreti pravilno pripravljeni, so neprepustni za vlago in odporni na bledenje ter zdržijo brez degradacije več kot stoletje, kar lepo vidimo tudi na nekaterih logaških spomenikih (npr. Brenčič, Gostiša, Lenassi, Tollazzi). Na Vodnikovem spomeniku v Hotedršici pa je porcelan s portretom Ivana Korčeta († 1899) večkrat počil, zaradi česar se je proces bledenja močno pospešil in je viden le še obris portretiranca.

Med upodobljenimi v tem kratkem pregledu izpostavimo doprsni portret pesnika in učitelja Alojzija Pina, ki se je rodil v Ljubljani leta 1863 in umrl decembra 1905 v Logatcu. Kot izvemo iz nekrologa, ki ga je januarja naslednje leto pripravil Ladislav Ogorek in je bil objavljen v Zvončku, je služboval v Polhovem Gradcu, na Brezovici in do smrti v Dolnjem Logatcu. Keramična fotografija na njegovem nagrobnem spomeniku, kjer je upodobljen v cvetu mladosti, je verjetno ena redkih njegovih upodobitev, morda celo edina ohranjena. Na istem nagrobniku je tudi fotografija enoletne Melite Pin iz leta 1904 (otrok je še isto leto umrl).

Med ambicioznejšimi nagrobniki je gotovo spomenik gornjelogaškega župana, trgovca z mešanim blagom in lesom ter gostilničarja Julija Lenassija in žene Ivane – oba sta upodobljena tudi na keramičnem portretu – na gornjelogaškem pokopališču. Ima obliko segmentnoločne stele z masivnim križem na vrhu. Tako podstavek kot osrednje napisno polje sta s tanko vklesano črto razdeljena na dve napisni polji z nesimetrično razporejenimi portreti. Ohranjeni zgornji del neogotskega Gostiševega spomenika na istem pokopališču sestavljajo trije stolpiči in križ na srednjem. Sosednji, prav tako Gostišev spomenik, je neorenesančnih oblik, osrednji del krasi segmentnoločna niša s školjko, zgornji del je odlomljen. Neorenesančne oblike nagrobnikov so bile pri nas zelo priljubljene od poznih osemdesetih let 19. stoletja (Žitko); mednje sodi tudi Korčetov na pokopališču v Hotedršici, pri katerem trikotno čelo flankirata akroterija. Jerinov spomenik na dolnjelogaškem pokopališču je zasnovan že modernistično, na spodnjo, ob straneh z reliefno vegetabilno borduro okrašeno kamnito ploščo je položen kamnit križ.

Sledijo prepisi napisov na posameznih spomenikih. Zaradi preglednosti je za keramični portret uporabljen znak ●. Pri vsakem spomeniku je na koncu navedeno mesto signature.

Nagrobni spomenik Lenassi 

RODBINA LENASSI /†/ ●●/ IVANA/ *6. 3. 1866/ † 24. 4. 1929/ JULIJ/ *21 2. 1866, † 24. 11. 1923./●/ IVANKA/ por. Čulibrk/ * 29. 7. 1899, † 17. 1. 1952./ JANKO/ * 5. 11. 1892. † 14. 12. 1912/ JOSIPINA/ roj. VILHAR./ * 16. 5. 1833 † 29. 1. 1872/ JAKOB/ *15. 7. 1831./ † 29. 5. 1879./ MARIJA/ roj. Žigon/ *23. 3. 1908./ † 26. 12. 1975./ FRANCI/ *5. 9. 1900/ † 26. 7. 1978.●/ Na bazi levo: AMALIJA MARINKO/ vdova Lenassi/ *11. 7. 1843/ † 20. 8. 1898. / (sig. na podstavku d. sp.)/ Desno recentna plošča: TATJANA/ *10. 2. 1929–31. 3. 2016.

Fragmenta nagrobnih spomenikov Gostiša 

Tukaj počivajo/ najini ljubljeni/ ●/ otroci/ FRANICA/ *5. 3. 1876 † 13. 8. 1903/ MICI * 3. 5. 1877 † 12. 12. 1877/ * MERICA * 19. 6. 1878 † 25. 10. 1882/ TINCA * 9. 12. 1895 † 1. 1. 1896/●/ FRANČIŠEK* 24. 7. 1888 † 15. 6. 1913./ Cvetela sem, al naglo sem zvenela/ zvenela sem, da lepši bom cvetela (sig. d. sp.).

Spominek/ preljubljenim staršem/ BLAŽU in MARIJI GOSTIŠA/ iz Blekove vasi/ oče †11. 3. 1883 v 69. letu mati pa/ †11. 11. 1880 v 70 letu svoje starosti.―•―/ Za vse skerbi in terpljenje milo/ Bog vam večno daj plačilo/ postavili žalujoči sinovi/ JOŽE FRANC in MIHA GOSTIŠA.

Nagrobni spomenik Tollazzi 

†/ RODBINA/ ● / TOLLAZZI/ ―•―/ TOMO TOLLAZZI/ trgovec in posestnik/ rojen 8. decembra 1840/ umrl 8. marca 1904./ JOSIP * 17. 1. 1883. † 8. 4. 1936/ JOŽE * 25. 7. 1925. † 26. 10. 1943/ Dr. TOMO * 8. 11. 1884. † 24. 12. 1949[1] / KAROLINA * 22. 10. 1866. † 18. 2. 1889./ LEOPOLDINA * 7. 8. 1877 † 26. 7. 1878/ ANTON, - * 5. 7. 1879 † 4. 3. 1880/ DUŠAN * 3. 4. 1931 † 7. 11. 1978/ KATARINA * 21. 12. 1935/ roj. KREČ † 22. 2. 1995./ ●/ JOSIPINA TOLLAZZI/ roj. Werli/ rojena 8. avgusta 1841. umrla 29. marca 1907./ MARIJA TOLLAZZI/ roj. LENARČIČ/ * 22. 10. 1899 † 4. 8. 1986/ ANA TOLLAZZI/ * 15. 3. 1901 † 11. 4. 1987/ roj. BAKARIČ (sig. na podstavku d. sp.). Na desni stranici: MILENA GNEZDA/ *9. 12. 1892 † 1. 12. 1893. 

Nagrobni spomenik Alojzija Pina 

†/ ● / Alojzij PIN/ zač. šolski voditelj/ v Dol. Logatcu/ rojen 7. junija 1862/ umrl 10. decembra 1905./ „Umrl si – a še živiš! ˮ / Postavili žalujoča soproga / in, društvo učiteljev in šol./ prijateljev logaškega okraja. / MILKA HLADNIK/ roj. TOLLAZZI/ * 1880 † 1956 (sig. na podstavku d. zg.). Na desni stranici: ● / MELITA/ PIN/ rojena 27. oktobra 1903/ umrla 4. avgusta 1904/ Vrni se skoraj/ solze mi zbriši/ zapuščena mati. 

Nagrobni spomenik Frana Gerdadolnika 

† Tu v Gospodu počiva/ FRAN/ GERDADOLNIK/ rojen 23. septembra 1857/ umrl 6. oktobra 1902――/ Blagemu pokojniku/ hvaležni sorodniki (sig. na podstavku spredaj d. zg. in na »hrbtni« strani).

Nagrobni spomenik Tršar 

† RODBINA/ TRŠAR/ KATRCA/ ROJ. NOVAK/ *25. 11. 1898. † 15.5. 1936./ MARIJA/ *28. 12. 1849. † 8. 9. 1924./ GREGOR/ *12. 3. 1881./ † 6. 12. 1965./ BOŽO/ *1. 11. 1928./ † 6. 7. 2001./ Tja onkraj groba šla so z Vami/ Dobra dela Vaša,/ Ljubezen naša udana čuje/ Ob grobu nepozabnem/ Žalujoča rodbina TRŠAR (sig. d. sp.).

Nagrobni spomenik Mihevc 

†/ Tu počiva/ FRAN OČE/ MIHEVC/ * 8. 4. 1865, / † 8. 7. 1920./ IVANA MATI/ * 29. 10. 1877, † 7. 1. 1947/ ―/ ANTON/ 11. 12. 1902 † 3. 7. 1975./ HELENA/ * 6. 4. 1920 † 31. 1. 1988./ Za vso skrb trpljenje milo/ Bog mu večno daj plačilo (sig. na podstavku d. sp.).

Nagrobni spomenik Triglav 

†/ TRIGLAV/ VALENTIN/ * 13. 2. 1881 † 23. 2. 1956/ URŠULA/ * 14.4.1881 † 1. 9. 1918/ ANICA/ *11. 7. 1919 † 17. 8 1919/ ZORA/ *19. 3. 1907 † 15. 7. 1984/ POČIVAJTE V MIRU! (sig. na podstavku d. sp.).

Nagrobni spomenik Jakoba Brenčiča 

† s krogom/ ● / JAKOB BRENČIČ/ mag. mojster juž. žel./ † 12. avg. 1917/ v 46. letu svoje dobe/ in hčerka/ VIDA/ stara 3 leta./ Ljubezni vez, ki nas je združila/ Ostane vekomaj/ Počivajta v Bogu draga mila/ saj kmalu svidenja bo kraj. (brez sig.).

Nagrobni spomenik Korče v Hotedršici

● / IVAN KORČE/ veleposestnik v Hotedršici/ rojen 14. oktobra 1841/ umrl 20. maja 1899/ ―•―/ Blagi oče tu počiva/ Obžal’ van od treh otrok/ Njegov duh pa gor prebiva/ Kjer neha bridkost in jok/―•―/ JOSIP KORČE/ * 6. avgust 1881 † 9. decembra 1908/ ―•―/ MARIJA KORČE/ roj. 1881 14/8 umrla [?] 8. 1916.

Nagrobni spomenik župnika Jožefa Belarja v Rovtah

Tukaj počiva/ in čaka vstajenja/ častiti gospod/ JOŽEF/ BELAR/ od 30. oktobra 1889/ župnik v Rovtah./ Rojen v Idriji 5. marca 1840./ umrl 2. maja 1893./ + •―•+/ Le križ nam sveti govori./ Da vidimo se nad zvezdami. (sig. na podstavku d. zg.).

Nagrobni spomenik Jerina

RODBINA/ JERINA/ OČE/ JAKOB/ † 10. V. 1931/ star 73 let/ MATI/ IVANA/ † 14. XI. 1935. stara 77 let/ sin/ † 21. 1. 1944./ star 60. let./ ŽENA/ MARIJA roj./ NOVAK † 25. VIII. 1965/ stara 75 let. (sig. na podstavku d. sp.).

Izbor uporabljenih virov in literature

SBL. Vodnik, Alojzij (https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi795962/, april 2020); Andrej Mrak, Palača na Tavčarjevi, številka 4 (https://www.rtvslo.si/kultura/razglednice-preteklosti/palaca-na-tavcarjevi-stevilka-4/331661, april 2020); Kamnoseštvo Vodnik (http://www.kamnosestvo-vodnik.net/o-podjetju, april 2020); SBL. Pin, Alojzij (https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi424633/, april 2020); Ladislav Ogorek, † Alojzij Pin, Zvonček. List s podobami za slovensko mladino, 1.1.1906, str. 43; Sonja Žitko, Historizem v kiparstvu 19. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 1989, passim; Logatec. Črtice iz življenja kraja in obeh župnij (ur. Tone Kompare), Logatec 1990, passim; Janez J. Švajncer, Logatec v zgodovini, Logatec 2004, passim; Simona Kermavnar, Upravna enota Logatec. Občina Logatec (ur. Blaž Resman), Ljubljana 2014, passim.

[1] Tomo je študiral v Pragi pravo in dosegel naziv doktorja. Po navajanju Janeza J. Švajncerja (2004, str. 62) naj bi bil med obema vojnama »ban v Zagrebu«; to bi torej pomenilo Savske banovine. Glede na to, da ga ne zasledimo v nobenem pregledu banov Savske banovine, podatek ne bo držal (ne nazadnje bi bil visoki naziv na nagrobniku zagotovo zabeležen). Je pa bil dr. Tomo Tollazzi sreski načelnik v albanskem (kosovskem) kraju Kačanik (https://sl.wikisource.org/wiki/V_Macedonijo).