Leksikoni litoželezne pitnike stebrnega tipa opišejo kot steber z izlivko. Običajno je bil  zraven postavljen prav tako litoželezen zbiralnik za vodo (ali več) v obliki vaze/čaše, lahko pa seveda tudi kamnito ali betonsko korito. Znano je, da so imeli tovrstni litoželezni izdelki (pitniki vseh vrst, vodnjaki, hidranti itd.) v 19. in prvih desetletjih 20. stoletja kot segment t. i. urbanega pohištva poleg uporabne funkcije vedno zelo poudarjeno tudi estetsko plat z namenom polepšati javni prostor. Zato so zlasti v zahodni in srednji Evropi prepoznani kot pomemben del kulturne dediščine in zato tudi ustrezno varovani, pri nas pa se do njih (kot do litoželezne dediščine nasploh) večkrat še vedno obnašamo mačehovsko, saj nam niti ni jasno, kaj z njimi sploh početi, obnove, ki so jim podvrženi, pa jih večkrat le degradirajo. Njihova serijska izdelava je še vedno pogosto razumljena kot manko, kar je zastarel in že dolgo presežen pogled.

V Sloveniji se je litoželeznih pitnikov stebrnega tipa ohranilo malo, razen nekaj svetlih izjem, kot so npr. kar štirje enaki, postavljeni leta 1903 v kraju Zakriž pri Cerknem v sklopu napeljave najstarejšega vodovoda na Cerkljanskem, kjer so zraven njih postavljena betonska korita.

Pri pitniku tega tipa v Dolnjem Logatcu tik ob Tržaški cesti ob vstopu z ljubljanske strani (pred hišo št. 2) manjka čaša, odstranjena v petdesetih letih minulega stoletja, odtrgana je tudi pipa, sicer pa je še lepo ohranjen in je identičen Puppisovemu v Gornjem Logatcu, prav tako stoječem ob magistralni cesti. Ta je v razmeroma dobrem stanju, skupaj z vazo na kaneliranem stebriču, ki se proti vrhu oži.

Kot lahko vidimo s starih fotografij, je enak pitnik z zbiralnikom za vodo stal tudi na Cankarjevi ulici zraven kapelice sv. Jožefa, postavljene leta 1922 v spomin na doberdobske žrtve. Sedaj je to spominska kapela vsem žrtvam prve svetovne vojne, v kar so jo preuredili leta 1928, ko so prizidali arkadno lopo in takrat tudi odstranili litoželezni pitnik.

Vsi ti pitniki so bili postavljeni konec 19. stoletja v času napeljave logaškega vodovoda in najverjetneje izdelani v nemški livarni Bopp & Reuther v Mannheimu (Waldhof). Podobni izdelki te livarne so razstavljeni v muzeju litoželeznih predmetov (Museo Italiano della Ghisa) v Longianu v Italiji, sorodne pitnike srečamo v naši bližini v Trstu ali pa v nemških krajih, npr. v Oberwittighausnu.

Oba ohranjena logaška primerka merita v višino več kot dva metra. Sestavlja ju gladek steber s kanelirano bazo, postavljen na visok osemkoten podstavek, katerega vsako stranico krasi v oval vstavljena rozeta, nad tem sta najprej kasetiran in nato širok profiliran pas. Kapitel na stebru je kompozitnega tipa, tako da štiri volute izraščajo iz mesnatih akantovih listov, polja med njimi pa krasi na vsaki strani po en pahljačast suličast list; čisto na vrhu je krogla, t. i. artičoka. Steber je na sredini predeljen z obročkom; tu je pri Puppisovem še vedno nameščena z akantovimi listi okrašena pipa. Pitnik v Dolnjem Logatcu je danes skrit in stisnjen med cestiščem in Napoleonovim drevoredom in še posebej v zimskem času močno na udaru, izpostavljen pluženju ter soljenju cestišča (Puppisov je nasprotno zaščiten z zidcem iz zidakov ter z leseno ograjo), poleg tega lastniku zavzema prostor na dvorišču. Glede na povedano bi bila smiselna in pravzaprav nujna njegova odstranitev s sedanjega mesta in postavitev na primernejšo lokacijo ter obnova in tudi rekonstrukcija manjkajočih delov. Zgodovinske okoliščine govorijo v prid postavitvi poleg spominske kapele v Dolnjem Logatcu, kjer je identičen pitnik, kot rečeno, od konca 19. stoletja do leta 1928 že stal.

Simona Kermavnar