Spomini na
praznovanja prvega maja še v bivši
Jugoslaviji so v mnogih glavah boom generacije ostali za vselej, verjetno tudi
pri še starejših ljudeh in so vsaj zame nepozabni. Praznik dela je bil dejansko
praznik delovnih ljudi. Ljudje so ga spoštovali, otroci smo sledili vedenju
staršev, učiteljev in tistih, ki so verjeli, da je delo vrednota, pravice iz
dela pa niso bile podarjene kar tako, ampak težko priborjene. Zanje so mnogi
delavski buditelji plačali visoko ceno. Šolarji smo v tistih časih trosili
letake s parolami »Živel 1. maj!« Na papirčke smo jih tiskali z vodenimi
barvicami in štampiljkami, ki smo jih izrezovali iz krompirja. Pomembno je, da
se vedno znova opozarja na v preteklosti priborjene pravice do varnega in
primerno plačanega dela, ki poteka v
okviru dogovorjenega delovnega časa, pravice do izkoriščanja dopusta, regresa, pravice do zdravstvene
zaščite in še mnogih, ki pomembno vplivajo na počutje in socialno
varnost slehernega zaposlenega. Zlasti prekarno delo, delo preko dogovorjenega
časa, nizko plačilo, neizplačevanje dogovorjenih postavk po kolektivnih
pogodbah v panogah, kjer ljudje delajo, opozarjajo, da so pravice delavcem še vedno ali ponovno
kršene. Zato je potrebno vse akterje v
družbi, ki so odgovorni za njihovo izvrševanje, na to nenehno opozarjati in
preprečevati posledice kršitev.
V zadnjih letih je druženje ob prvem maju skoraj zamrlo, zato so pobude
posameznikov, ki imajo možnost, predvsem pa voljo in smisel za organizacijo
praznovanja, pohvaliti in javno predstaviti. Tako so tudi krajani Lukovice, rekli
bi Gornje, tiste Pod gradom, Na pobočju in v okolici na večer pred praznikom
postavili velik kres, klopi in mize, se medsebojno obvestili o dogodku in se
zvečer zbrali na prireditvenem prostoru. Mize so se šibile od domačih dobrot, v
kotličku je bil pripravljen golaž, pijače je bilo dovolj za mlade in tiste malo
starejše. Osnovnošolec Ožbej pa je poskrbel, da so zvoki harmonike polepšali
druženje in prijetno popestrili večer. Veličasten ogenj je bil viden daleč čez
Ljubljansko barje, s hriba pa smo prisotni opazovali ognje v sosednjih krajih,
ki so se postopoma prižigali širom barja in po okoliških gričih. Pri
organizaciji je sodelovalo veliko domačinov in nepošteno bi bilo navajati
posameznike. Vedo, kdo so zaslužni in vsem gre veliko priznanje ter pohvala.
Zbralo se je okoli trideset krajanov, kar je za ta del Lukovice lepo število, in
razpoloženje udeležencev se je
stopnjevalo v pozne večerne ure. Zjutraj je bilo vse pospravljeno in urejeno,
le sled pogorišča je pričala o dogodku preteklega večera. Še en zgovoren dokaz,
da je krajanom mar, v kakšnem okolju živijo.
Dragica Krašovec