Ljubljana

DANES
24°C
10°C
JUTRI
23°C
12°C
Oceni objavo

V GOZD PO MIR; NAVDIH IN ZDRAVJE

Kadar želimo, da gozd postane naš zaveznik, prijatelj in vodnik, se moramo znati povezati z njim. Gozd je živ., gozd zaznava in se odziva. Človek prepogosto uporablja gozd za svoje koristi. Od njega vzame, kar hoče, za seboj pa pusti razdejanje. Gre bolj za duhovno razdejanje, kajti za gozd in njegove prebivalce, ki so tihi in dojemljivi,  je vsakršen nemir in zatopljenost vase, že motnja v njihovem budnem bivanju. Gozdni bojevnik sprevidi zmoto takšnega vase zatopljenega rekreacijskega zavzemanja za zdravje.

 

Da bi nekdo začutil gozd, mora veliko časa biti v njem. Čutenje gozda od človeka terja mir in čuječnost. Včasih le sedi na robu kakšne visoke točke in dolgo časa zre v daljavo. Včasih le tiho opazuje življenje okoli njega. Včasih se povsem zatopi v strmenje ene same podrobnosti. Kadar hodi, hodi kot srna, lahkotno, previdno in prisotno. Pozorno opazuje vsak gozdni premik. Poveže se z dihom gozda, postane del njega. Pogosto preživi v njem cel dan, včasih v njem tudi prespi. Spozna ga v bleščečih jutrih, v hladu pripek, v zatonu dneva in v skrivnostnih nočeh. Spozna njegov vonj, njegove zvoke, njegove prebivalce, njegov ritem, njegovo neprestano preobražanje... zven živega miru. Kadar je človek naravnan na zven gozda, se živali ob njem obnašajo normalno, ne poniknejo. Pustijo se mu videti in tudi same radovedno pogledujejo k njemu.

 

Takrat ga gozd sprejme in se mu odpre. Preplavi ga val , rekla bi, krhke moči, v kateri uvidi svojo minljivost in silovitost bivanja obenem. Moč, ki zna spustiti iz rok vsakršna bremena kot so zamere, sovraštva in skrbi iz čiste potrebe, strasti, ljubezni do svobode, ki jo zna gozd in življenje v njem tako stanovitno uresničevati. Moč, ki mu zgladi obraz, pomiri želodec in jetra,  uredi prebavo, osvobodi oči... Gozd postane zdravnik, ki odvzame vsakršno bolezen. Postane vodnik iz vsakršne nejasnosti. Postane ljubimec, ki ljubkuje najbolj intimno. Kadar hoče človek narediti kaj za svoje zdravje, potem naj diha kot diha gozd. Znati se mora sprostiti in dovoliti tišini v njem, da ga preplavi. Takrat ni ničesar, kar bi moral razmišljati, o čemerkoli tuhtati, se za karkoli sekirati, se za karkoli naprezati... le je, le diha počasi in globoko in živi zlit z utripom gozda. Po taki notranji klimi mora človek hrepeneti. Ko mu enkrat uspe doživeti to predajo, potem se vse postavi na pravo mesto. Potem doume, da ne more ničesar narediti za zdravje. Lahko le preneha s tem in preprosto je zdrav. To je velika stvar, doumeti namreč, zakaj je narava vselej zdrava, dokler vanjo ne poseže človek!? In zakaj postane človek zdrav v istem trenutku, ko preneha delati na tem, da bi tak postal? Že samo dejstvo, da si za nekaj prizadeva, govori o tem, da tega nima. Čeprav je človeku dano zdravje v zibelko, ga z iskanjem zunaj sebe stanovitno izgublja. Najti mora mir, ki ga ne peha v vse smeri v iskanju nečesa pač. Mir, v katerem telo diha tako kot diha meditant. Zato pojdi v gozd, vzemi si čas, pusti vse ostale rekreacije in filozofije in diete in tablete.... in najdi resnično zdravilo zase... svoj gozdni dih.

 

Za društvo Hosta Marjetka Oblak


Oglejte si tudi