Lucien Hervé (1910–2007) se je rodil na Madžarskem in leta 1929 emigriral v Francijo, kjer je nameraval postati slikar. Fotografiji se je dokončno zavezal po srečanju z Le Corbusierom leta 1949. Večino svojih fotografij je posnel v približno dvajsetletnem obdobju, ki je obsegalo tudi petnajstletno sodelovanje – od leta 1950 do 1965 – s tem velikanom arhitekture. Pozneje je sodeloval tudi z drugimi najznamenitejšimi arhitekti tistega časa (z Alvarjem Aaltom, Walterjem Gropiusom, Marcelom Breuerjem, Oscarjem Niemeyerjem, Jeanom Prouvéjem ...), vrstila so se naročila in odkrivanja novih krajev po vsem svetu.

Po letu 1965 je moral zaradi invalidnosti dolga potovanja opustiti, še naprej pa je vztrajno vzdrževal stik z javnostjo prek številnih objav in razstav, v katerih je sopostavljal staro in sodobno, tradicionalno in novo, abstraktno in človeško, da bi pritegnil pozornost svojih sodobnikov in izostril njihov pogled. Od devetdesetih let 20. stoletja je prejel številne nagrade in odlikovanja, med drugim red častne legije, veliko fotografsko nagrado mesta Pariz in nagrado Akademije za književnost in umetnost Széchenyi v Budimpešti.

Lucien Hervé posebej slovi po svojih posnetkih arhitekture. Njegove natančne geometrične kompozicije temeljijo na napetosti med senco in svetlobo ter predmete bolj nakazujejo kot opisujejo. Pričujoča razstava nas uvede v najpomembnejše teme iz njegovega nadvse bogatega opusa: v zgodnja leta, ko je še razvijal svoj fotografski jezik, odločilna srečanja, pomembno vlogo Le Corbusiera in arhitekture, fotografovo stanovanje, zanimanje za arhitekturne kontraste, ki ga je razvil na svojih potovanjih, in končno v abstrakcijo. Seznani pa nas tudi z umetnikovimi razstavami v obdobju 1950–2000. V vseh razstavnih prostorih poteka dialog med fotografijami in mislimi Luciena Hervéja, pa tudi različnih leposlovnih ustvarjalcev. Citati so izbrani iz fotografovega arhiva.

Začetno fazo dela Luciena Hervéja, od leta 1938 pa približno do leta 1950, označujejo kompozicije s slikarskimi značilnostmi, ki temeljijo na pretanjenem ravnovesju med močno kontrastiranimi ploskvami in volumni. Hervé je svoje podobe – od posnetkov Eifflovega stolpa, s katerimi se je začela njegova fascinacija z arhitekturo, do fotografij, posnetih skozi okno ateljeja – sestavljal s kar največjo natančnostjo, da bi zajel njihovo bistvo. Na svojih fotografijah je sicer le redko tematiziral posameznike, vendar to nikakor ne pomeni, da ga ni gnala globoka vera v človečnost.

Za Luciena Hervéja je bilo odločilno srečanje z delom Le Corbusiera. Arhitektove konstrukcije so ga prevzele in prizadeval si jih je zajeti tako v njihovi snovnosti kot v njihovih nesnovnih vidikih. Ko se čiste linije in volumni iz armiranega betona izoblikujejo, množijo in preobražajo v sončni svetlobi, se arhitekturni prostor prelevi v dvodimenzionalne kompozicije, ki mejijo na abstrakcijo.

Potovanja so Luciena Hervéja še utrdila v misli o univerzalni razsežnosti jezika arhitekture. Njegove fotografije izražajo čudenje nad mogočnostjo starodavnih zgradb, obenem pa poudarjajo tudi njihovo sodobnost. Na svojih romanjih po vsem svetu je lahko občudoval kompleksne linije in volumne različnih zgradb, npr. opatije Le Thoronet, Escoriala ali španskega ljudskega stavbarstva, in se igral z njimi.

Za Luciena Hervéja je abstrakcija univerzalni jezik. K njej se je zatekal v vsem svojem delu: odkrival je ni le v arhitekturi, temveč tudi v prizorih iz vsakdanjega življenja. Tako lahko geometrija celo najmanjši ulični detajl spremeni v nekaj abstraktnega, mu podeli slikovno vrednost, mu vlije lepoto.

Odprtje razstave: torek, 11. junij 2019, ob 19.00