V svetu parašporta se pogosto srečujemo z izjemnimi zgodbami poguma, vztrajnosti in strasti. Ena izmed teh izjemnih zgodb je tudi zgodba Mance, izjemno talentirane paraplezalke, ki ne le osvaja vrhove plezalnih sten, ampak tudi navdihuje s svojo predanostjo in željo po premagovanju ovir. V tem ekskluzivnem intervjuju bomo razkrili Mancino pot od začetkov do naziva športnice leta v slovenskem parašportu ter odkrili njene sanje in ambicije za prihodnost.

Manca, vaša pot je polna uspehov - ste paraplezalka, nosite naziv športnice leta. Vendar, kdo ste v resnici? Kaj je tisto, kar vas definira kot osebo zunaj vaših dosežkov v parašportu?
Absolutno, šport me je definiral in sem bila izpostavljena treningom in tekmovanjem že od malih nog. Pomembno mi je, da lahko pomagam ljudem. Že od nekdaj sem rada pomagala, sprva živalim, kasneje pa sem našla zadovoljstvo tudi v pomoči ljudem v stiski in posameznikom, ki ne verjamejo vase. Dolgo sem delala prostovoljno. Sem tudi zelo družabna in kreativna oseba, ki potrebuje veliko aktivnosti, da se počuti, kot da sledi pravemu namenu in poti.

Kako se je vaše otroštvo odražalo v vaši poti do plezanja in kje ste na tej poti odkrili svojo strast do športa?
Plezanje se v moje otroštvo ni zarezalo, razen če štejemo mojo otroško razposajenost pri plezanju po drevesih in skakanju z dreves v bazen. Trenirala sem mnogo športov, najdlje in najbolj strastno odbojko na mivki. Plezanje sem odkrila precej pozno in zelo dolgo časa sem potrebovala, da sem ta šport vzljubila. Pomembno se mi zdi izpostaviti, da je imel velik vpliv na moj napredek krog ljudi, kljub temu da je plezanje individualni šport – nisi sam. Skozi treninge in paraplezanje sem prvič vzljubila ta šport.

Parašport je nekaj, kar še vedno premalo razumemo. Kako bi opisali svojo izkušnjo in kako parašportni dogodki razbijajo stereotipe o invalidnosti?
Moja izkušnja je sicer precej mlada, vendar se zavzemam za sodelovanje na tem področju. Menim, da s športom in vključevanjem invalidov med raznorazne aktivnosti, dogodke, službe, podpore in sponzorstva razbijamo stereotipe. Doživljam tudi marsikaj zaradi moje roke, največkrat pa je to, da ljudje na mojo drugačnost pozabijo, kar mi je ponavadi najboljše, saj je vsakič znova presenečenje, ko jih opozorim nase s kakšno humorno pripombo. Hkrati pa se najdejo ljudje, ki menijo, da moja invalidnost ni dovolj, da bi bila v parašportu.

Kaj je tisto, kar vas najbolj navdušuje pri plezanju, in kako ste se spopadali s svojo prirojeno anomalijo med svojo plezalno potjo?
Zaradi svoje prirojene anomalije sem se celo življenje trudila skriti roko, kar je otežilo sprejemanje drugih in premagovanje strahu pred mnenjem drugih. Še danes se pogosto spopadam s tem. Fizične ovire zaradi neuporabe roke so bile velik izziv pri osvajanju plezanja. Sprva sem bila precej okorna in dolgo časa sem plezanje imela rada zaradi vsega drugega kot samega plezanja. Pred leti pa se je to spremenilo, ko sem se pridružila para-reprezentanci.

Razkrijte nam skrivnosti vašega vsakdanjega treninga! Kako preživljate dneve, ko se pripravljate na največje izzive v plezanju?
Moj vsakdanji trening običajno vključuje obisk fitnesa in rehabilitacijo poškodbe kolena ter ramenskega sklepa, nato pa popoldansko plezanje. Poskušam uravnotežiti treninge, počitek in rehabilitacijo. Ogromno mi pomeni trening s trenerjem, ki ga najti za plezanje ni lahko. Največji izziv pa je simuliranje napetosti, ki jo čutiš v smeri, ki jo prvič plezaš.

Leta 2021 ste bili izbrani za športnico leta v slovenskem parašportu v paraolimpijskem plezanju. Kako ste doživeli ta trenutek in kakšen pomen ima to priznanje za vas in za parašport kot celoto?
Bilo je moje prvo leto tekmovanja, ko sem prejela to priznanje, in takrat nisem mogla verjeti, da sem si ga zaslužila. Danes se še toliko bolj trudim, da upravičim ta naziv in dam moč paraplezanju, parašportnikom ter poskušam dvigniti prepoznavnost parašporta.

Kateri so vaši največji dosežki v paraplezanju do sedaj in kako ste se spopadali s pritiskom, da dosežete te cilje?
Moj največji uspeh je, da sem se kljub obsežni poškodbi kolena (nesrečna triada) vrnila v šport in se vrnila z veliko boljšo pripravljenostjo ter drugačnim pristopom. Pritisk pa je vedno močan, ker pričakovanja okolice niso vedno realna in ljudje pogosto ne razumejo obsežnosti poškodbe.

Kje vidite svojo pot v prihodnosti? Kaj so vaše ambicije in sanje v plezanju ter kako nameravate doseči svoje cilje?
Želim si se udeležiti Paraolimpijskih iger in hkrati izboljšati svojo mentalno in fizično pripravljenost za plezanje v naravi. Dolgoročno pa si želim povečati dostopnost parašporta za invalide in jim pomagati pri vključevanju v ta šport.

Če bi lahko spremenili nekaj glede percepcije o parašportu in invalidnosti, kaj bi to bilo in zakaj?
Želim si, da bi se parašport obravnaval s spoštovanjem in resnostjo, kot vsi ostali športi. Pomembno je razumeti, da tudi invalidi trdo delamo, se žrtvujemo za disciplino in si zaslužimo priznanje za naše dosežke. Vabim vse, da spremljajo tekme in se prepričajo o navdihujočih dosežkih v parašportu.

Kaj je najpomembnejši nasvet, ki bi ga dali mladim, ki se soočajo s podobnimi izzivi kot vi in bi želeli slediti svojim športnim sanjam?
Zaupajte si, svojim željam in ne prepustite, da vas drugi vodijo, če vas zares ne poznajo in ne želijo spoznati. Če pa radi sami sebi delate sabotažo, pa si prvo dovolite, da spoznate sami sebe.

Kako vidite razvoj parašporta v prihodnosti in kaj menite, da je ključnega pomena za njegovo nadaljnjo rast in prepoznavnost?
Vidim, da se prepoznavnost parašporta povečuje. Ključnega pomena za nadaljnjo rast je vključevanje parašporta v redne športne programe ter podpora sponzorjev in javnosti. Pomembno je tudi, da se invalidi enakovredno obravnavajo v športnih krogih in da se njihovi dosežki enako priznavajo.

Mancina zgodba nas opominja, da resnična moč in zmaga izvirata iz notranje moči ter predanosti svojim ciljem. Njena vztrajnost in strast do plezanja kažeta, da je invalidnost le ovira, ki jo je mogoče premagati s pravim pristopom in trdim delom. Z Manco smo se lahko naučili, da je potrebno za dosego svojih sanj verjeti vase, ne glede na ovire, ki se pojavijo na poti. Ostanimo navdihnjeni in podprimo parašport, saj so njegovi dosežki prav tako pomembni kot kateri koli drugi športni dosežki.

Če želite podpreti Manco na njeni plezalni poti ter ji omogočiti udeležbo na tekmovanjih, lahko obiščete njen profil. Vsak prispevek šteje in bo pomagal uresničiti njene sanje. Hvala vsem za podporo in vzpodbudo!