17. in 18. marec 2017 sta se v zgodovino na Polšniku zapisala kot dva uspešna gledališka večera. Po devetih letih je naše društvo zopet na oder postavilo novo gledališko predstavo, v kateri so tokrat uživali in odlično igrali naši mladi igralci. Že od novembra smo se enkrat tedensko dobivali na gledaliških vajah in zadnji vikend za pridno delo poželi velik aplavz. Enajst igralcev je v predstavo z naslovom Kaj pa, če res pridejo?, dalo velik del sebe. V komediji, kjer se na misijo se v letu 2164 v preteklost odpravijo popisat in pregledat stanje v letu 2017 trije »gostje«, nastane kar nekaj zanimivih zapletov sploh, če so sami doma štirje otroci, pušča voda, ne dela wifi, prazen hladilnik, za pospravljanje zmanjkuje časa ... Na obisk prideta tudi zaljubljeni najstniški prijateljici, ki verjameta v čarovnice, vodoinštalaterja popravljata wifi, gostje iz prihodnosti pa si marsikaj privoščijo ... Skratka, zmešnjava. Gašper Rozina in Lana Vozelj sta se vživela v vlogo tipičnih najstnikov, njuno pridno sestrico je odigrala Andrijana Nograšek, navihanega bratca pa Jon Juvan. Iz prihodnosti so se v leto 2017 teleportirali Mia Vozelj, Gaj Juvan in Nejc Poznajlešek, komunalca Luka Bučar in Lovro Pevec sta s krampom popravljala wifi, Julija Petrič in Barbara Rozina pa sta zaljubljeno ugotavljali, kako začarana in čudna je ta hiša. Pohvale številnih obiskovalcev so se vrstile in igralci so si jih res zaslužili. Besedilo je nastalo lansko jesen in je prvo daljše avtorsko delo. Domači najstnici vsakodnevno poskrbita za prigode v naši hiši in tako nastaja ogromno materiala, katerega je bilo potrebno le spisati in malo zaplesti zgodbo. Uspelo je, saj so bili igralci že na bralni vaji navdušeni. Za garderobo je skrbela Katja Poznajelšek, za tehnično podporo Tomaž Vozelj in Mateja Vozelj. Prišepetovati sicer ni bilo potrebno veliko, vendar sva za to (za boljši občutek) skrbeli s Katarino Juvan, s kamero je tokrat upravljala Tanja Bučar. Oblikovanje vabil in gledališkega lista pa je bilo delo naše mlade oblikovalke, dijakinje na Srednji medijski in grafični šoli, Barbare Bučar. Na vseh polšniških prireditvah skrbi, da imamo veliko fotografij za naš bogat arhiv. Tokrat pa se je lotila še oblikovanja in tako pridobila pomembne izkušnje. Zahvaljujemo se sponzorju Tesarstvu in krovstvo Bučar Anton s.p. ter Miri Novak za večerjo, za vse nastopajoče! Hvala predsednici našega kulturnega društva, Tanji Ribič za vzpodbudne besede. Hvala vsem staršem, ki ste otroke vozili na vaje in jih podpirali v njihovi prostovoljni kulturni dejavnosti. Seveda pa hvala tudi vsem obiskovalcem, ki ste nas nagradili z obiskom ter aplavzom in tako dali mladim gledališkim igralcem največjo nagrado.
Bila je nepozabna pot in izkušnja za vse nas. Res, da je bilo pomembno, kako smo odigrali na premieri, vendar je bila naša pot pomembnejša, saj smo se ob tem učili medsebojnega razumevanja, šolske in službene skrbi smo dali za tisto uro na stran, se naučili prilagajati večji skupini, poslušali in delali. Delovali smo kot celota in to največ šteje. Hvala dragi igralci! Starši smo ponosni na vas. Upam, da pridejo novi navdihi in da bo kmalu spisano novo besedilo, za novo zanimivo poglavje našega sodelovanja.
Foto: Barbara Bučar