Na okrogli mizi, na kateri so sodelovali Nuria Chinchilla, Špela Emeršič, Katarina Nzobandora, pogovor je vodila Urša Makovec, je bilo izpostavljeno nekaj zanimivih zadev.
V Sloveniji je med družbo in družino velik razkorak, saj družba nasprotuje družini, predvsem klasični in favorizira razne druge oblike družin in skupnosti. Kljub temu je družina še vedno vrednota, to kažejo tudi ankete mladih, ki si želijo imeti družino in varen dom. Vedno manj časa preživimo z družino, veliko nam poberejo tudi digitalna sredstva, s katerimi se posebej mladi veliko ukvarjajo in preživijo veliko časa na družbenih omrežjih. Zato je se treba temu upreti, saj gre za družinski individualizem. Družina ni zaprt sistem, podpirati mora družbo, družba pa njo. Ob tem je pomembno, da bi se družba in podjetja zavedala, da so ljudje, ki živijo v srečnih družinah, bolj produktivni in bi tudi sama poskrbela za to, da bo lažje usklajevati delo z družino. Teorija spola, ki jo poskušajo vnesti v osnovnošolsko izobraževanje, izriva učni cilj, ko naj bi se otroke pripravljalo na skladno družinsko življenje. Za seboj imamo dva uspela družinska referenduma, ko so ljudje pokazali, da jim je za družino, a postajajo utrujeni od vztrajnih pritiskov. Na Švedskem poteka primer tožbe nekega učitelja, ki je izjavil, da moški in ženske biološko niso enaki. Družba ne spodbuja rojstev, ne spodbuja pravic nerojenih otrok, spodbuja se druga stran, v kateri so nerojeni otroci razglašeni, kot da jih ni, da niso ljudje. Duh družbe se kaže tudi v turistični ponudbi, kjer so aranžmaji za družine omejeni na enega ali največ dva otroka, na več otrok pa že ne.
Vsi sogovorniki so bili enotni, da njihovo vez med možem in ženo v zakonu ohranja njun odnos do Boga, oziroma odnos posameznika do Boga, ki ga postavi na prvo mesto, ga ljubi, od tod ljubezen, ki jo lahko potem daje tudi sozakoncu in otrokom, to je ljubezen, ki je darujoča ljubezen. Vsak dan je treba iskati razloge, zakaj sem se poročil s tem človekom, ne pa razlogov, zakaj se ne bi več poročil z njim.
Poslanstvo vzgoje se lahko opravlja po lastnem zgledu, potrebno pa je tudi spregovoriti, povedati, če kaj ni prav, se pogovoriti, si vzeti čas za poslušanje, aktivno poslušanje. Vzgoja za resnico je zelo pomembna. Zgled so lahko tudi svetniki, branje življenjepisov ali pa tudi čisto preprosti vsakdanji ljudje, ki jih srečujemo in so dobri, ravnajo dobro...Otroku je treba dati tudi možnost razmišljanja, in ga navajati s podvprašanji in vodenjem do reševanja problemov, dati jim je treba samostojnost, na začetku pa jih je treba seveda voditi po poti odločanja.
Izpostavljeno je bilo, kako živeti vero na delovnem mestu, v javnosti, ker se zelo hitro zgodi, da te imajo za "čudnega". Medtem pa z zanimanjem, spoštovanjem in odobravanjem poslušajo nekoga, ki živi v homoseksualnem paru. Kajti to je »in«. Splošno mnenje je bilo, da se je treba odločiti biti "čuden". Potem pa ne bo težav pokrižati se v javnosti pred jedjo, iti k maši tudi ob delavnikih, otrokom ne dovoliti gledati pokvarjenih filmov, imeti post ob postu, idr. Biti "čudak" je odločitev. Plavati proti toku. Ne pričakovati, da nas bodo vsi imeli radi, Jezus je rekel, da nas bodo sovražili, tudi njega so in vemo, kaj se je zgodilo. A edino ta pot je prava. Pogum. Korajža velja! (JP II).
dr. Marta Ciraj