Moščani razmišljajo o povratni tekmi v vaterpolu s Skadovci, ki so jih 17. julija popoldne v »Roščovem vogu« premagali s 7 : 5. Če ne v tej športni disciplini, pa v kakšni drugi, saj je trenutno stanje v športnih dvobojih izenačeno: 2 : 2. Očitno bomo doživeli nove razburljive tekme. Pred tem pa objavljamo s strani poročevalca s tekme in soorganizatorja Borisa Čebulja iz Suhadol dopolnjeni prispevek o »zgodovinski« tekmi na reki Pšati in odmevih nanjo.   

Podjetnika Roman Kosirnik (Težka gradbena mehanizacija Kosirnik) iz Most in Boris Čebulj (Bortega) iz Suhadol sta pred dnevi malo za šalo malo zares pri Janezu Skoku, suhadolskem pivovarju z uradnim naslovom podjetja Maister Brewery, obujala spomine na skupne športne doživljaje in se prijateljsko prerekala, kdo je bil boljši v športih: Moščani ali sosedje Skadovci (Suhadolčani). Roman je trdil, da Moščani (»Mušani«), saj so leta 1998 Skadovce premagali v prvem nogometnem maratonu (24 ur nogometa v Mostah), Skadovci pa so bili boljši v biatlonu in hokeju na ledu. Borisu je bilo kmalu dovolj tega Romanovega zatrjevanja. Predlagal mu je, naj izbere športno disciplino, v kateri bodo vnovič preizkusili športne moči. Roman si ni dal dvakrat reči – predlagal je tekmo v vaterpolu. Disciplini, ki je Skadovcem (Žabarjem; vzdevek je od vasi Krottendorf, kot se v šali tudi reče Suhadolam, njihova maskota je namreč žaba)  pisana na kožo. To pomeni, da bi bila zanje velika sramota, če bi tekmo izgubili. Povrh vsega še na domačem terenu, v t. i. »Roščovem vogu«, kjer so se učili plavati in skakati v vodo. V tej prvini se je posebej izkazoval, ko je bil še mlad, Tone Železnikar, »Pirnatov« iz Suhadol. Tokrat je bil, zelo žalosten, zaradi poškodbe pri skoku na glavo v vodo »v Laguni« na reki Pšati med navijači.

Skale sredi reke niso mogli odstraniti, kje je, so opozorili z v rečno dno zasajeno lopato 

Ljudski pregovor pravi: Rečeno, storjeno! Vendar pri Romanovem in Borisovem dogovoru še zdaleč ni bilo tako enostavno, kajti »Roščov vogu« je bilo najprej treba pripraviti za tekmo. To pomeni, da so morali posekati drevje na njegovih bregovih, odstraniti koprive in drugo nadležno rastlinje, odvržene pnevmatike in  kovinska ogrodja, zataknjeno vejevje, iz vode pa tudi potegniti težke skale, ki so utrjevale rečno brežino. Pri slednjem so jim prišli zlasti prav težki Kosirnikovi gradbeni stroji. A zaradi globoke struge in oddaljenosti od brega niso mogli postoriti z njimi. Skorajda sredi rečnega okljuka je ostala velika skala. Tekmovalci so jo tik pred tekmo z vsemi močmi hoteli odstraniti, a niso uspeli. Zato so na tem mestu tik ob skali zasadili v tla lopato, da bi videli, kje se morajo izogibati nevarnega mesta, na katerem bi se lahko poškodovali.

Igrali so po prilagojenih pravilih

Že prej so tako Skadovci kot Moščani poskrbeli, da tekma bo. In res je bila 17. julija po 16. uri. Malce zamude je sicer bilo, kajti tekmovalce je bilo treba najprej seznaniti z za tekmo prilagojenimi pravili igre, morali pa so se tudi ogreti za »zgodovinsko« prvo merjenje moči v vaterpolu.

Zahtevno nalogo glavnega sodnika tekme je prevzel podjetnik Feriz Korać (Bar Sršen), delegat tekme je bil France Zarnik (Stankotov), merilec časa pa Boris Nose. Boris Čebulj je poskrbel tudi za lepake, na katerih je seveda kraljevala suhadolska maskota žaba, ter majice s potiskanimi napisi, da se je vedelo, kdo je kdo oz. kateri ekipi pripada, kar je bilo najbolj razpoznavno po pravih vaterpolskih čepicah, ki so si jih tekmovalci izposodili od vaterpolskega kluba na Štajerskem.

Najboljši igralec tekme je bil Moščan Roman Kosirnik, strelec pa Suhadolčan Tomaž Radšelj

Tako se je tekma končno lahko začela. Sprva malo bolj zadržano, nato pa vse silneje, v pravem tekmovalnem duhu. Prvi gol je za Suhadole in na tekmi nasploh dosegel Miran Letnar, za Moste pa Andrej George Slapar. Srečanje se je ob bučnem navijanju številnih gledalcev nazadnje končalo z rezultatom 7 : 5 za Suhadole. Lahko pa bi se tudi drugače, kajti Moščani so nastopili v oslabljeni postavi. Imeli pa so najboljšega igralca tekme Romana Kosirnika, Suhadolci pa najboljšega strelca Tomaža Radšelja, ki je Moščanom zabil tri gole. Izkazala sta se tudi oba vratarja: pri Skadovcih Dušan Klemenčič, pri Moščanih Milan Bergant.

Tisti, ki poznajo »širino« Milana Berganta – Ukija, in »vitkost« Dušana Klemenčiča – Rožmana, so dvomili o pravični širini gola oz. se spraševali, kaj narediti zaradi »širinske raznolikosti« med vratarjema. Nazadnje je ostalo pri že določeni širini vratnic gola.

Naj tako pri enih kot pri drugih še omenim, kdo je branil barve Suhadol in Most. Pri prvih soorganizator tekme Boris Čebulj, Tomaž Radšelj, Tone Jeraj, Milan Letnar, Roman Letnar, Aleš Grkman, Robi Fartek in Dušan Klemenčič, pri Moščanih pa soorganizator tekme Roman Kosirnik, Grega Kosirnik, George Slapar, Primož Finžgar in Milan Bergant.

Tekmo so podprli naslednji sponzorji: TGM Kosirnik iz Most, Bortega Suhadole, Bar Sršen Suhadole, Maister Brewery Suhadole, Zidarstvo in fasaderstvo Bergant Moste, Izolacija Feriz Korać Kamnik.

Tekma je bila tudi v znamenju prizadevanj za čistejšo Pšato

Poimenovali so jo: »Korać cup 2019«. V resnici je bila več kot to. Pobudnika Roman Kosirnik in Boris Čebulj sta z njo hotela doseči, da bo Pšata čistejša reka, se bo v njej vnovič mogoče kopati (nekateri se že v nekaj sto metrov oddaljeni »Laguni«), predvsem pa, da bodo Moščani in Skadovci v prihodnje še tesneje prijateljsko in delovno povezani. To so zmagovalci pokazali tudi s podelitvijo pokala poraženi ekipi, v vodi pa je po tekmi, kot je navada, pristal tudi glavni sodnik Korać, ki je z akrobatskimi gibi tik pred padcem v vodo rešil svoj mobilnik.

V kateri športni disciplini se bodo Skadovci in Moščani omerili prihodnjič? Vnovič v vaterpolu, metu kladiva, sumo borbi?

Skadovci in Moščani se zaenkrat še niso dogovorili za nadaljnja vaterpolska srečanja.  Skadovcem to povsem ustreza, kajti do naslednje športne preizkušnje ostajajo na zmagovalnem odru; dokler ne pride do naslednjega izziva poražencev. Mogoče v kakšni drugi športni disciplini? Recimo v odbojki ali kegljanju. Beseda pa je bila tudi o malce bolj nenavadnih športnih preizkušnjah: metu kladiva, sumo borbi.

Navijač Robert Lah je tekmo takole ocenil: »Lepo je bilo videti, kako so zmagovalci Skadovci čestitali Moščanom za dobro igro.« Slednji so zmagovalcem prinesli v vodo ohlajeno pivo; družno so ga popili kar v reki Pšati.

Moščani bodo morali še malo izboljšati obrambo, predvsem pa »podaljšati« klop rezervnih igralcev, ker so praktično skoraj vsi igrali celotno tekmo. Globina vode je sicer omogočala občasne počitke. Pravi vaterpolo pa je zelo naporen šport, je težko vztrajati v njem v polni tekmovalni vnemi vse štiri četrtine. To je po tekmi, vidno izmučen, povedal tudi Moščan Roman Kosirnik: »Dolge minute!« Upati je, da se prihodnje leto spet vidijo, saj se Moščani najverjetneje ne bodo zadovoljili z drugim mestom.

Do tokrat pa bi bilo dobro, da bi Moščani in Skadovci še malo bolje pripravili »igrišče« - »Roščov vogu« za vaterpolsko tekmo. K sreči ni bilo resnejših poškodb, manjših prask in malce krvi pa vseeno nekaj. Kot razkužilo je prišlo prav žganje, kot obliž pa povoj izkušenega gozdnega delavca in kmeta Dušana Klemenčiča, ki dobro ve, kako se znajti na hitro v primeru nesreče v gozdu.

Reka Pšata vez med Suhadolami in Mostami

Da so si tekmovalci po napeti borbi povrnili moči, so poskrbele prijazne in lepe točajke in gospodinje. Na ognju v bližini so dražile želodčke pečene mesne dobrote. Ob njih in ob dobri pijači se je tudi poražencem kmalu povrnila dobra volja. Kar je ključno: reka Pšata se je izkazala ne le kot tekoča voda, marveč tudi VEZ med dvema sosednjima vasema. To in prijateljsko druženje po tekmi je več vredno kot rezultat. In dejstvo, da je Pšata primerna tudi za tekme v vaterpolu. Seveda na določenih mestih.

Zelo so v vodi uživali otroci

Ob tekmi, pred njo in po njej so verjetno še najbolj uživali otroci, ki so kot nekdaj njihovi starši plavali s pomočjo napihnjenih večjih in manjših pnevmatik, dričali pa so se tudi po spolzkem rečnem bregu. K sreči je bila voda za umitje blizu, doma pa seveda ni šlo brez dodatnega umivanja v kopalnici.

Kdaj bo tisti dan, ko se bomo lahko odžejali v Pšati?

Morda pa bomo nekega dne le dočakali, da bo Pšata spet tako čista, da bomo lahko pili vodo iz nje? Eden izmed tekmovalcev mi je zagotovil, da je bila prav dobra. Malce jo je popil, ko ga je v žaru tekme »potopil« nasprotnik. Šilce  krepkega po tekmi je odvrnilo nevarnost diareje ali hujše okužbe.

Kakovost vode se v Pšati izboljšuje po uvedbi obveznega priklopa gospodinjstev na kanalizacijsko omrežje. Na to so čakali skoraj trideset let. Reka je tako z barvo kot z vonjem odvračala ne le kopalce, marveč je skoraj ugasnilo življenje v njej. Upajmo, da bomo v njej kmalu spet ugledali kapeljne, ki so znanilci čiste vode.

Kaj reči na koncu? Doživeli smo zgodovinski dan, enkratno športno srečanje med Skadovci in Moščani. Oboji so pokazali, kaj vse se da narediti in pripraviti v nekaj dnevih, če je vlečni konj zadosti čvrst in je za to dovolj zanimanja. Upajmo, da bo še več športnih izzivov in tekem med njimi.

P. S.: Iz zaupnih virov tajne obveščevalne agencije Suhomost sem zvedel, da Moščani na tihem snujejo »maščevanje« za poraz Skadovcem. Očitno so bili prepričani, da bodo zmagali, vendar je treba priznati, da so igrali oslabljeni, brez rezervnih igralcev. Že v jutranjih urah po tekmi so imeli skrivni sestanek, na katerem so se dogovorili, da bodo začeli resneje trenirati vaterpolo na reki Pšati pod nekdanjim Erzarjevim (Mlinarjevim) jezom v Mostah. Da bodo ostali neopaženi, bodo trenirali od polnoči dalje, prej pa dobro pripravili teren za igranje. Tako so sklenili, ker je ena od moščanskih navijačic »brala levite« možu, ker ni dosegel gola, niso zmagali; zatrdila mu je, da ga tudi pri njej ne bo dosegel kar nekaj časa. Baje pa so se sestale tudi Moščanke. Pobudnica naj bi bila prav omenjena razočarana moščanska navijačica. Sklenile naj bi, da se, če so že možje izgubili v vaterpolu z »Žabarji«, one ne bodo kar tako vdale. »Žabarkam« so na tihem napovedale tekmo. Celo nočno, če ne bodo za dnevno. Kakšna bodo pravila tekme in tekmovalna oblačila, bodo še premislile. Pri »Žabarkah« najverjetneje žabja. Bati se je, da bo to še bolj ogorčen »spopad« v navzočnosti navijačev ali najverjetneje celo brez njih, kot pa je bil med »Žabarji« in »Mušani«. Mogoče celo na pritoku reke Pšate Tunjici? Zakaj pa ne, če sta po njej v mladih letih že plula najplodovitejši slovenski pisatelj državni odlikovalec Ivan Sivec in njegov mladostni prijatelj Rajmund? Kot vse kaže, bomo doživeli še bolj razburljiva in napeta športna srečanja med Skadovci in Moščani in mogoče res tudi med predstavnicami »lepega« spola iz obeh vasi, kot pa je bilo 17. julija v »Roščovem vogu«. 

Besedilo: Jožef Pavlič in Boris Čebulj

Fotografije: Jožef Pavlič