Tudi drevesa imajo svojo usodo. Če jih ne redči človek, jih narava, teža snega. Polomljene veje na poti k Mlinčkom in ob njej pričujejo o slednjem. Vmes tudi kakšen odlomljen smrekov vrh. Lastnike gozdov čaka na pomlad nelahko čistilno delo. Najverjetneje jih bodo prepustili naravi, naj naredi svoje.
Malce toplejše vreme je povzročilo, da se je sneg začel močneje usipati s pripognjenih dreves. Ponekod močno, da je treba biti previden, da ga ne dobiš preveč na glavo. Tudi, da nate ne pade kakšna debelejša bolj krhka veja, ki ne zdrži teže snega.
Sprehajalcev je, ker je delovni dan, manj kot v soboto in v nedeljo. Nič zato: toliko bolj uživam zimski mir in razkošje snežne beline.
»Nekdo si je le upal s tekaškimi smučmi do Mlinčkov,« vidim po cikcakastih sledeh drsalne tehnike smučarskega teka.
»Tale sneg ni povzročil velike škode,« mi reče priletni sovaščan, ki si je še pred leti nataknil tekaške smuči in se brez zadržkov podal na tekaško progo.
»Ali letos niso potegnili tekaških prog?« me vpraša eden izmed sprehajalcev. Očitno željan smučarskega teka, navajen teči na progah pri Suhadolah. To povem predsedniku Športnega društva Suhadole Franciju Grozdniku, ki ga srečam ob vrnitvi v vas. Odgovori mi, kar že vem, sem prebral, sem rekel tudi tekaškemu zanesenjaku: da so lanskoletne poplave zalile tudi prostor, v katerem je omenjeno društvo imelo svojo opremo. Franci mi pove, da sedaj vaški tekaški zanesenjak popravlja stroj za pripravo tekaških prog. In da je že sam klical na občino, naj pomagajo. Del opreme pa je »dobil noge«.
Vpraša me še, ali imam odveč kakšen star radiator. »Zakaj?« se začudim, pozneje pa domislim, da bi, če bi ga kdo vlekel po snegu, z njegovo pomočjo lahko potlačil sneg za progo za drsalni korak. »Tale Franci je pa res domiseln,« me prešine. Zaželim mu, da kje stakne zadosti velik radiator, popravljavcu stroja za pripravo tekaških prog pa, da ga po poplavah spet usposobi, da bo z njim France Zarnik potegnil tako želene tekaške proge.
Pa sem spet v suhadolskem vsakdanu, skrbeh in težavah, da me kar malo zaboli glava. Drugič me, ko Kimi v megli ne najde pot domov, ga moram ponovno iti iskat. A ne dam si odvzeti vsega lepega, kar sem doživel na poti k Mlinčkom in ob vračanju v vas. Mlinska kolesa se res ne vrtijo, Andrej Gašperlin je že pospravil svoje jaslice, čeprav še ni konec časa zanje, škrat je komaj prepoznaven v snegu. A vode je v preobilju in bo kmalu, ko bo topleje, spet pognala v led okovana mlinska kolesa. Je pa takšen mir, da kar bolijo ušesa, ker ga nismo več navajeni. In zrak, za katerega bi Arabci dali milijone. Rajski kotiček tako blizu, le pol ure oddaljen od vasi. A treba je »vzeti pot pod noge«, ki rekli očanci. Ti odhajajo, z njimi pa tudi suhadolske starožitnosti. Spet je umrla vaščanka, stara več kot devetdeset let. »Veliko ljudi je zadnje dni umrlo,« sporoči ženi prijateljica. Eni odhajajo, drugi prihajajo. Razveseli in razvedri pa me pogled na nekaj deset kvadratnih metrov zaledenele površine, na kateri fant in dekle poskušata prikazati nekaj drsalne spretnosti. Dekle prav elegantno. »Škoda, da ni več ledu,« ugotavljam. »Kje so časi, ko ga je bilo na travnikih pri Suhadolah več sto kvadratnih metrov, več kilometrov tekaških prog?«
»Saj lahko tečeš klasiko,« mi reče Franci, »Saj res,« si rečem še samemu sebi. Čimprej, dokler ne bo snega vzela odjuga. Potem bo nekaj časa samo čof čof, nato pa pomlad. Letos si želim še malo takšne zime, obilje sonca, svežega zraka in tudi občutka mrazu. Potem je prijetneje na toplem, navijati za slovenske rokometaše in se veseliti njihove zmage nad svetovnimi prvaki Danci. Pa tudi večji užitek pojesti pečenico s kislim zeljem, ki mi jo je priporočila prodajalka v Eurospinu. In mirneje pogledati televizijski dnevnik, kaj šele Tarčo. »K … z obema!« Ne, to pa ne, v nedeljo se v Kamniku začenja misijon. Mogoče bodo nanj h kakšnemu predavanju ali pogovoru povabili tudi rojakinjo slovensko predsednico Pirc Musarjevo? Zakaj pa ne? pomislim. A ima polno drugih skrbi. Veliko večjih od onih, kdaj bo France Zarnik spet potegnil tekaško progo in bodo zrasle nove jelše poleg preredkih ob Pšati. Prav pogrešam jih, saj je jelša krasno drevo. Še dobro, da jih je veliko ob vodnatih potočkih ob poti k Mlinčkom. Nič pa ne bi imel zoper, če bi imel delovno mizo iz jelšinega lesa. A tudi hrastovina je dobra in lepa za to.
Iz česa pa je škrat pri Mlinčkih? moram še vprašati rezbarja in jasličarja Franca Kublja iz Bukovice. Prav bi bilo, da bi šel do njega in do jaslic kar po celem snegu od Mlinčkov dalje. Za to je potrebno več poguma kot do Mlinčkov iz Suhadol. In dobrih čevljev. Saj jih imam. Kaj pa potem še čakam …
Jožef Pavlič