Vremenska napoved za prvi dan 24. spomladanskega kmetijsko-obrtnega sejma v Komendi od 12. do 14. aprila ni bila nič kaj obetavna: oblačno z rahlimi padavinami. Res je na razstaviščni deloma pokrit deloma pa odkrit prostor in na obiskovalce padlo nekaj dežja, vendar to ni preprečilo številnim ogleda sejma željnim  ljudem, da bi ostali doma. Že pred uradnim odprtjem ob 12. uri se je v Komendo zgrnila velika množica ljudi. Res škoda, da kmetje na zemljiščih, kjer so parkirali, niso zaradi deževnega vremena v preteklih dneh pokosili že kar visoko zraslo travo, a vse ne more iti vedno po načrtih. Tako so avtomobilske pnevmatike zravnavale s tlemi zaradi obilice vlage in toplote že kar velike nežne travne bilke, a upajmo, da se bodo po nedelji, ko je napovedano sončno vreme, vnovič vzravnale.

Mnoge obiskovalce, ki so posedli za mizami v velikem šotoru, da bi pričakali slovesno odprtje sejma, je s svojim ubranim igranjem pozdravljala Godba Komenda. Marsikdo se ni mogel, ob pravi uri za to, ubraniti zapeljivim  vonjavam, ki so prihajale od bližnje kuhinje in prijetno dramile občutljive nosne zaznamovalke. Posebej kmetje ne, vajeni krepke hrane, saj kako bodo drugače, čeprav s stroji, kos zahtevnim opravilom na njivah, travnikih in v gozdu. Tone Ravnikar, znan po dobrem krompirju, zelju in drugih pridelkih komendskih zelo rodovitnih njiv, me je, ko sem radovedno pogledoval razstavljene kmetijske stroje, podučil, da so iz vse Evropske zveze. Eden izmed njih, o katerem nisem imel pojma, za kaj bi bil uporabljiv, je celo iz Nove Zelandije. Povedal mi je še, da umen kmet (za to mora biti res umen, kot je bil svoj čas Peter Pavel Glavar) te stroje upravlja elektronsko, računalniško, kajti vsi so tako »programirani«. Ko sem ga vprašal, ali mu to kaj pomaga, mi je dejal, da zelo, saj lahko natančno določi opravila.

Skorajda na uho pa mi je povedal, kako »ta stari« Komendčani doživljajo ta tridnevni sejemski direndaj. Zanje velja, ko pridejo na obisk, da pozdravijo: »Dober dan!«, ko se poslovijo, pa rečejo: »Zbogom!« Obiskovalci Komende sicer pozdravljajo enako, kakšen mogoče tudi z »Guten Tag!«, odhajajo pa z: »Adio!« Sem mu kar verjel. Zato sem mu, ko je zagrizel v slastne mesne dobrote, po domače zaželel: »Bog požegnaj!«

Med slavnostnimi gosti sem zagledal veliko znanih domačih in drugih obrazov od komendskega župana Stanislava Poglajna do nekdanjega župana Tomaža Drolca, predsednika Konjeniškega kluba Komenda in častnega občana občine Komenda Lojzeta Laha, predsednika Odbora za sejme pri Konjeniškem klubu Komenda Staneta Štebeta, novo odgovorno urednico Aplence Špelo Šimenc, pomembne občinske može in žene, svetnike, pa veliko ekipo »sedme sile«. Ta se je hitro obrnila, ko so na prireditveni prostor »primarširale« brhke komendske mažoretke in začele izvajati svoje mojstrovine. Posebej starejšim možakarjem so se zasvetile oči ob pogledu na to lepoto in mladostno razigranost ter igrivo ubranost. Da tudi oni niso od muh, je pokazala folklorna skupina Društva upokojencev Komenda z voditeljem Janezom Slapnikom, ki je na odru veselo raztegoval meh svoje »frajtonarce«, z igranjem na kontrabas se mu je pridružil Franc Grilc. »Folkloristi« so odplesali ples »Peta – špica« ali, pravilneje, »Špic – peta«. Po slovesnem odprtju sejma (družnem stisku rok najpomembnejših veljakov) so zaplesali tudi po drugih šotorih in zunaj njih.

Poleg njih so kot »glasbeni gostje« zapeli in zaigrali tudi člani ansambla Gašper s prijatelji, mična pevka Mirjana Bogataj se je po pogostitvi celo pridružila komendskim »folkloristom«. Hitro so se »pobrali«, se že skoraj dogovorili, da bodo kakšno skupaj »urezali« ali pa tudi zagodli, kot jo je trio na odru, predvsem Urša in Gašper.

Da ne bi bilo odprtje sejma preveč kulturno-umetniško obarvano, saj gre pri njem za velik in pomemben gospodarski, kmetijski, obrtni in poslovni dogodek za vso Slovenijo, ne le Komendo, so na oder stopili številni ugledni in pomembni tuji gostje;  od domačih pa župan Stanislav Poglajen, častni občan Lojze Lah in Stane Štebe. Njihova beseda je dala sejmu pravo strokovno, organizatorsko in gostiteljsko težo in mero. Kakšna je ta, so že prvega dne videli obiskovalci. In se čudili. Tudi sam sem se. Pri tem sem se strinjal s Tonetom Ravnikarjem, da imamo Slovenci resnično kaj pokazati. Kdor je prišel te dni v Komendo, je to lahko videl na lastne oči. Kdo od domačinov je tudi negodoval zaradi množice vozil na cesti, a da je nekaj dni slišati po vsej Sloveniji: »Ti, Francelj, ali si že bil na kmetijsko-obrtnem sejmu v Komendi?« in zagotovilo: »Če še nisi bil, takoj pojdi, boš imel kaj videti!« tudi nekaj pomeni. Prodajalcem pa predvsem, da kaj prodajo, ne le, da obiskovalci  pokušajo bizeljsko jelenovo salamo in loški kozji sir.

Da so med Komendčani tudi verni ljudje in da nad sejemskim prostorom kraljuje zavetnik bližnje prekrasne župnijske cerkve sv. Petra, jih je ob treh popoldne opozoril njemu posvečeni zvon. Marsikdo, ki je parkiral v bližini cerkve, je pogledal tudi na lepo urejeno župnijsko središče in sam pri sebi dejal, priznal: »Ko bi bilo pri nas tako, kot je v Komendi!« Za to, za takšen sejem, pa je tudi treba veliko narediti. Potem uspe. Tudi v oblačnem in malce deževnem vremenu. Mogoče pa ravno zaradi njega, saj bi bili ljudje sicer po vrtovih, poljih in travnikih ter v gozdu.

Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič