Zelo odmevno predavanje dr. Marije Klobčar o »neznanem Kamniku in njegovem jezeru«

Društvo sv. Jakoba Kamnik je 26. januarja povabilo v dvorano frančiškanskega samostana na za Kamničane in okoličane ter raziskovalce zgodovine enega najpomembnejših slovenskih mest v srednjem veku zelo zanimivo predavanje z naslovom Neznani Kamnik in njegovo jezero.

Pogled na oboje jim je odstirala dr. Marija Klobčar, etnologinja in jezikoslovka, višja znanstvena sodelavka na Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU v Ljubljani.

Vsi poslušalci niso mogli v dvorano, toliko jih je bilo.

Zanimanje za njeno predavanje, v katerega je v imenu Društva sv. Jakoba uvedla neutrudna dr. Marjeta Humar, je bilo tolikšno, da vsi poslušalci niso mogli v nabito polno dvorano.

Predavateljica jim je najprej orisala pomen prvotnega Kamnika. Kot že ime pove, zidanega iz kamna, od tod nemško ime za Kamnik Stein. Nastal je ob zelo pomembni prometni žili in je v njem cvetela trgovina, žal pa ga je, kot pravi izročilo, doletela velika naravna katastrofa, ki je povzročila razlitje kamniškega jezera.

Razlitje jezera naj bi povzročil silovit potres leta 1348

Kot je na podlagi obsežnega primerjalnega gradiva v svoji raziskavi ugotovila predavateljica, je katastrofo najverjetneje povzročil silovit potres leta 1348, ki je najhuje prizadel Beljak in okolico (tedaj se je odlomil del Dobrača in pokopal vasi pod seboj), hude posledice je utrpela tudi dežela Kranjska.

Siloviti potresni sunki naj bi povzročili prebitje s podzemnimi rovi razrahljane naravne povezave med Malim in Starim gradom, zaradi česar se je razlilo jezero, pri tem pa razdejalo sámo mesto in tudi minoritski samostan v bližini Homca, iz katerega naj bi redovniki pomagali graditi mekinjski samostan, ustanovljen leta 1300.

Od kod ime Šutna?

Predavateljica je z interpretacijo imena Šutna (od nemške besede Schutt, ki pomeni ruševine, groblje) prišla do domneve, da je bil prvotni Kamnik na mestu sedanjega predmestja Šutna, novi Kamnik pa so na mestu nekdanjega jezera gradili kolonisti iz nemških dežel, ki so se na Slovenskem  naseljevali na po potresu ter kugi izpraznjenem ozemlju.

Zakaj je v Nevljah ob treh popoldne zvonilo?

Avtorica je predvidevanja o obstoju in razlitju kamniškega jezera ter o dogajanjih po potresu gradila na preučitvi in interpretaciji nekaterih sočasnih dogodkov na naših tleh, na raziskavi mitološkega izročila, povezanega z zmajem in ribo Faroniko, v Kamniku preoblikovano v Veroniko, na interpretaciji spreminjanja krajevnih in ledinskih imen in na nekaterih drugih opažanjih. S tem je razložila in dopolnila dosedanje védenje o jezeru, utemeljeno na nekdanjem poimenovanju župnijske cerkve v Nevljah in naselja ob njej Sv. Jurij ob jezeru, o najdenih železnih obročih za privezovanje čolnov ter o zvonjenju na delavnike ob treh popoldne, ko naj bi se razlilo jezero.

Pri tem je poudarila, da bodo morale njene ugotovitve in domneve potrditi še raziskave drugih strok, predvsem geologov in arheologov.

Mekinjčani še vedno verjamejo, da je jezero resnično bilo.

Odzivi nekaterih obiskovalcev predavanja, med njimi Jožeta Romšaka iz Mekinj, pa so prinesli nova pričevanja o tem, da je kamniško jezero resnično bilo in nekoč odteklo.  O tem govorijo tudi zapisi v mekinjskem župnijskem arhivu, je učencem pripovedoval učitelj Lovro Peterlin. Jože Romšak predlaga, da bi kdo od poznavalcev z darom pisanja o kamniškem jezeru napisal knjigo za otroke. Morda pa se bo tega lotila prav dr. Marija Klobčar, avtorica sijajne monografije Na poti v Kamnik, v kateri govori tudi o šegah in navadah v naši občini. Prav bi bilo, da bi jo povabili medse, da nam kaj več pove ne le o kamniškem jezeru, marveč tudi o ljudskem izročilu pri nas.