DANES
25°C
9°C
JUTRI
25°C
10°C
Oceni objavo

Antonu Tomažiču - Toniju

 

Kakšen dan pred novico, ki ji nismo hoteli verjeti, mi je pred pošto rekel: »Veš. Rad bi se s teboj malček pogovoril o kanalski obvoznici.« »Z veseljem,« sem odgovoril. »Takoj ko bova lahko spila kavico v slaščičarni.« Tja je rad zahajal prebirat časopise. Nikoli ne bom vedel, kaj mi je želel povedati. Imam občutek, da mi je zaupal in da sva si bila iskrena, četudi se včasih nisva poenotila.

Toni je bil prepričan »kanauc«. Zvest svojemu kraju, tradiciji in običajem. Ni bil brezbrižen opazovalec vsega, kar se je dogajalo. Imel je izostren pogled na življenje, delo, spremembe in slabosti v Kanalu. Rad je opozoril na neurejenost kraja, malomarnost in brezbrižnost posameznikov, bil pa je tudi nadvse vesel novosti, pridobitev, novih zamisli. Na svoj kraj je bil ponosen. Včasih ga je zanos prehitel. Na športnem, kulturnem ali vsakršnem področju, ki je Kanal uvrščalo med pomembne kraje. Iz njegovih oči je bilo vsakič razbrati, koliko ponosa je v tem »kanaucu«.

Toni, sicer rojen v Morskem, domačiji pravijo pri Kompanjevih, je bil v prvi vrsti predan športnik. Že v osnovni šoli in kasneje, ko se je učil za pleskarja, je treniral tek na osemsto metrov. Imel je odlične rezultate, zato je bil povabljen tudi v Ljubljano, kjer je treniral pri Železničarju. Iz tistih časov se ga spomnim kot »Arlekina« za pusta v Morskem. Nihče mu ni ušel. In njegova beka je oplazila marsikaterega mulca. Spomnim se, da je vsak popoldan po delu tekel na Kanalski Vrh ali do Bodreža. Čeprav zagret atlet, je živel v kraju, kjer domuje odbojka. Nikoli je ni igral. A spomnim se ga, kako je vihtel kramp, ko sta se pod postajo gradili prvi pravi odbojkarski igrišči. In kasneje, kako je pred tekmami pomagal urejati igrišče. Takrat se je igralo na lešu.

Toni je legenda kanalske odbojke, pa čeprav ni bil nikoli igralec. V klubu je opravljal vsa dela in dolžnosti. Takrat ko so se nekateri umaknili, tudi zaradi slabših rezultatov ali težav, je delo poprijel Toni. Če je bilo treba z ekipo na dolgo in utrujajočo pot po Jugoslaviji, je šel Toni. Če je bilo treba v prazničnih dneh opraviti naloge, jih je opravil Toni. Če je bilo treba voziti kadete, mladince na trening in s treninga domov, jih je Toni. Če je bilo treba upravljati s semaforjem, je to opravi Toni. Če je kdo skrbel za podmladek in nagovarjal otroke in starše k odbojki, je bil to Toni. Še posebej je imel izostreno oko za visokorasle fante. Zadnjih petdeset let je bil Anton Tomažič tisti, ki je k odbojki v Kanalu privabil največ otrok. In bil je popoln prostovoljec.

Toni je bil aktiven tudi v drugih društvih. Še posebej v turističnem društvu. Kot pleskarski mojster pa je zelo rad opravil številne prostovoljne ure. Zadnje so ostale žal nedokončane v novem lovskem domu v Kanalu, ki se ga je zelo veselil.

S Tonijem smo mnogi preživeli veliko lepih trenutkov. Se veselili uspehov. Načrtovali prihodnost. Bili kritični do malodušja. Mnogo je anekdot. A nekaj je gotovo. Toni, kot smo ga poznali, je pusti za seboj več, kot si v trenutku njegovega slovesa lahko prikličemo v spomin.

V Kanalu,

Branko Dolenc

 

 

Foto: Borut Jurca

 


Oglejte si tudi