Kakor je sam zapisal na blogu, je imel zelo lepo, brezskrbno in bogato otroštvo, zahvaljujoč čudovitim staršem. Šport in knjige je vzljubil že v osnovni šoli, pozneje se jima je pridružila še ljubezen do potovanj. In seveda študija. Od aprila 2013 je univerzitetni diplomirani zgodovinar in literarni komparativist. Da svoje delo jemlje resno, dokazuje njegovo diplomsko delo, v katerem je raziskoval šolstvo na območju Deskel in v Trstu, ter poskušal primerjati, kako je fašizem vplival na šolstvo v mestu in na podeželju. Ob tem je v nalogo vključil še kratko prozo Borisa Pahorja »Grmada v pristanu«, v kateri se tržaški pisatelj ukvarja prav z bojem primorskega človeka proti fašizmu.

Med drugim je naletel na primer, ko sta učiteljici v Plavah organizirali tajne tečaje slovenščine in razdeljevali glasilo Novi rod. Odkril je dokument šolskega nadzorništva, ki opisuje zaseg tega gradiva in preiskavo obeh učiteljic, ki so ju nato, podobno, kakor ostale učitelje iz okolice Deskel, premestili v južno Italijo. Sicer pa je bil Trst že v 19. stoletju bojišče slovenske in italijanske skupnosti. »Italijani so s svojim iredentizmom skušali izriniti Slovence iz kulturnega in političnega življenja. To se je seveda ostro nadaljevalo v času fašizma,« pojasnjuje Mlekuž. V protifašističnem delovanju so bili posebej angažirani tržaški učitelji. Za Primorsko je bilo značilno, da so se fašizmu uprli vsi prebivalci. Tu ni bilo tako izrazitih ideoloških sporov kot v osrednji Sloveniji, ugotavlja, tudi duhovniki so denimo verouk pučevali v slovenščini. Za svoje znanstveno izvirno delo je 5. decembra 2013 na Univerzi v Ljubljani prejel Prešernovo priznanje.

Drugi del zgodbe Luke Mlekuža pa je vzorčen primer današnje generacije mladih. Začel je iskati delo. »Svojo pot sem želel nadaljevati na svojem področju, kar se mi zdi logično in normalno. Zato sem že pred zaključkom študija prostovoljno delal v dveh muzejih. Poskušal sem dobiti izkušnje, sodelovati morda pri kakšnih projektih, ampak na žalost se ni izteklo, tako kot sem želel,« nam je povedal.

Javni ustanovi mlademu izobražencu za večmesečno delo nista povrnili niti stroškov za pot in malico. Poleg tega se je dodobra seznanil zgolj ... s fotokopirnim strojem. Sledilo je obdboje pisanja prošenj: »Pošiljal sem jih vsem ustanovam, ki se ukvarjajo s področjem mojega študija, od muzejev, do arhivov, knjižnic. Dobival sem več ali manj enake odgovore, da ne zaposlujejo zaradi zakona o uravnoteženju javnih financ. Nato sem se prijavljal na razpise za delovna mesta, ki jih objavlja Zavod za zaposlovanje. Prav vsi odgovori so bili negativni.«

Začel se je ozirati po tujini. »Prihodnost je zelo negotova. Obstaja velika možnost, da se ne bo odvijala v Sloveniji. Največ prošenj sem poslal po Evropi, iščem pa tudi drugod. Odšel bi vsaj za nekaj časa, da spremeniš okolje, da nisi ves čas v tej brezperspektivnosti, v tej sivini vsakdana,« pravi. To sivino, v kateri je finančno povsem odvisen od staršev, poskuša zapolniti z drugimi dejavnostmi. Izpopolnjuje tudi svoje znanje jezikov, piše blog.

V tujini je za mlade kljub vsemu drugače poskrbljeno, poudarja Mlekuž: »Podjetja ponujajo plačana vajeništva, pripravništva od več mesecev do dveh let, ki mlade uvajajo v delo. Delodajalci v Sloveniji pa iščejo izkušeno delovno silo, s tri, pet in več let izkušnjami.« Njihova najbolj priljubljena tarča so študentje. »Plačajo jim kolikor jim hočejo,« dodaja »znebijo se jih kadar hočejo, in to čitno ustreza vsem. Mladim, da vsaj nekaj zaslužijo, delodajalcem, ker imajo brezpravno poceni delovno, država pa tako vsaj navidezno blaži brezposelnost in socialno stisko.« 

Tudi strategija za mlade ne bo prinesla novih zaposlitev, je prepričan. Dela ni niti na področjih, ki so še pred krizo veljala za deficitarna. Denimo, v gradbeništvu. Zato bi se za smer študija, ki jo je zaključil, ponovno odločil: »Čutim, da sem na tem področju dober, to mi je všeč, me veseli in ne vidim smisla, da bi študiral nekaj samo zato, da bi dobil delo, ki ga na koncu mogoče ne bi niti imel.«

Edini izhod so po njegovem spodbude gospodarstvu. Predvsem manjšim podjetjem. Ta bi morala biti oproščena davkov, denar bi začel krožiti, to bi omogočalo tudi odpiranje delovnih mest. Tudi javna dela, ki jih ponujajo lokalne skupnosti, so le kratkoročna rešitev, poudarja.

Nekaj majhnih sprememb so sprožile vstaje: »Upor je prinesel predvsem javni diskurz, ljudje se več pogovarjajo, tudi mladi. Teh ni nikoli preveč zanimala politika, in jih še vedno ne, a sedaj se med ljudmi vsaj več govori o tem, bolj se gleda pod prste politikom, državi.« Če se bo kaj premaknilo na bolje, pa bomo šele videli, realistično ugotavlja Mlekuž.

V brezposelnem delu njegove generacije prevladuje pesimizem: »Ne vidimo rešitve. Tudi razmere, dogajanje v Sloveniji in po svetu ne kažejo na izboljšanje situacije. Na žalost.«

Pripravljen je prijeti prav za vsako delo, dodaja, ne pa več volontersko. V blogu je stisko ob dolgotrajni brezposelnosti opisal kot »skrivno govorico brezposelnih«. Kakšna je, pa lahko sami preberite na blogu razmišljujočega mladega intelektualca. Najdete ga na povezavi: http://lukamlekuz.wordpress.com/

Njegovo diplomsko delo pa je dosegljivo na http://www.sistory.si/SISTORY:ID:20235

O vprašanju brezposelnosti mladih bo govor tudi na razpravi s številnimi gosti, ki jo 25. aprila ob 19h organizira Klub kanalske mladine. V prostorih kluba, seveda. Vabljeni!