Že kot otrok si rad risal, slikal. Se spomniš kakšnega likovnega doživetja?

Včasih ko kaj iščem po omarah, pridejo na plan različni šolski zvezki. Zraven besedila je seveda na vsaki strani še kaj narisano: karikature učiteljev, sošolcev, razni stripi. To me vedno znova nasmeje in spomni na tiste čase.

Kot otroci vsi vemo: Ko bom velik, bom… Kakšne so bile tvoje želje o poklicu, kaj si želel postati kot otrok?

Hotel sem biti marsikaj, vedno pa sem razmišljal malo drugače od sovrstnikov. Že od malih nog živi v meni nek uporniški duh, zato mi nikoli ni bilo jasno, zakaj bi moral početi isto kot drugi. Ob tem nisem čutil nobenega vznemirjenja. V najstniških letih sem se še iskal, na srednji lesarski šoli sem pristal bolj po naključju kot po želji. Ko sedaj pogledam nazaj, se samo nasmehnem, imel sem srečo. Če bi še enkrat izbiral, bi se danes odločil za isto smer.

Likovna ustvarjalnost je tvoja stalna spremljevalka. Predvidevam, da ti je likovna umetnost najljubša med umetnostnimi zvrstmi? 

Likovna umetnost je na prvemu mestu, takoj za njo pa glasba. Brez glasbe si ne predstavljam življenja. Ne ustvarjam je, jo pa zelo rad poslušam. Meditativna glasba in reggae ritmi so ob delu kot terapija za dušo.

Živimo v krajih, kjer nas obdajajo gozdovi. Kakšen pomen ima zate les?

Že kot otrok sem preživel veliko časa v gozdovih ter do narave in lesa vzpostavil spoštljiv odnos. V srednji šoli se je ta povezava zopet prebudila v meni. Možnosti obdelave lesa so resnično neskončne in postopoma se je moja ljubezen do risanja spojila z oblikovanjem v lesu. 

Tu nastopi pirografija, vžiganje v les, način risanja na les s pomočjo naprave imenovane pirograf. Kdaj si se prvič seznanil s pirografijo?

Začelo se je pri sedemnajstih letih, ko mi je v delavnici pri praktičnemu pouku profesor na mizo prvič položil pirograf. »Vemo, da znaš risati,« je dejal, »sedaj pa nam na ta pladenj vžgi Solkanski most!«. In sem se lotil, najprej en most, za tem še pet enakih, nato so sledili različni napisi in motivi. Kmalu sem to počel vsako sredo, ko v šoli ni bilo dovolj, tudi doma. Začetki so bili seveda bolj amaterski, še posebej ker sem bil samouk. Tudi ko je šolo nadomestila redna služba, sem postal še bolj odločen, da bom vztrajal in postajal vedno boljši. Sedaj teče že enajsto leto ustvarjanja.

V tvojih delih prepoznavamo realizem, kar je verjetno posledica naročil. Se pri delu navezuješ na fotografije, internet? Si se kdaj poskusil tudi v kakšni abstrakciji, stilizaciji?

Realizem mi je bil vedno najbliže, čeprav sem eksperimentiral in poskusil že marsikaj. Občudujem abstraktna dela nekaterih umetnikov, a me v abstrakcijo ni nikoli posebej povleklo. Po naročilih delam šele v zadnjem obdobju, ko se je začelo večati zanimanje za moje lesene izdelke in pirografije. Najpogostejši motivi so portreti, tihožitja, živali in drugo. Pri tem si pomagam s fotografijami, ki mi jih izročajo stranke ali pa s tistimi z interneta. Poleg pirografije pa mi je ljubo tudi slikanja z akrilnimi barvami.

Kako zgleda tvoje delo od začetka do konca?

Začne se s pogovorom s stranko o primernem izdelku. Najpogostejša naročila so darila za različne priložnosti (rojstni dnevi, krsti, poroke), ko ljudje radi podarijo nekaj posebnega. Na primer unikatno vžgan motiv na masivnemu lesu z dodano uro. V delavnici najprej obdelam leseno podlago, ki je iz lipovega lesa. Pri vsakem projektu si vzamem čas in poskušam biti z izdelavo različnih oblik čim bolj izviren. Ko imam pripravljeno podlago, sledi risanje. Nekatere motive rišem prostoročno, pri drugih prenesem motiv na les z indigo papirjem. S pirografom nato črtam in senčim, dokler nisem zadovoljen s končnim izdelkom. Sledi še premaz voska, darilno zavijanje in izdelek je pripravljen za prevzem.

Si član Rezbarsko, intarzijskega in restavratorskega društva Solkan (RIRDS). Društvo ima številne člane, ki se stalno izobražujejo in razstavljajo.

Predsednik RIRDS Jožef Markič me je prvič kontaktiral, ko sem imel samostojno razstavo marca 2012 v Stekleni dvorani v Desklah. Včlanil sem se v društvo in spoznal veliko dobrih ljudi, mojstrov. Sem najmlajši član in vedno mi je zanimivo poslušati zgodbe in nasvete starejših, še posebej Franca Jerončiča, našega staroste, ki ima za svoja leta neverjetno energijo in pozitiven odnos do življenja. Občasno se zberemo na domu določenega člana, ki nam pokaže svoj delovni prostor in ustvarjanje, tudi pri meni smo se zbrali dvakrat. Služba in dodatno popoldansko delo mi žal onemogočata udeležbo na delavnicah, skušam pa sodelovati pri vseh skupinskih razstavah. Te so bile že večkrat v novogoriški knjižnici, Solkanu, Pevmi in Štandrežu.

Kako si zadovoljen s svojim delom? Dobivaš veliko pohval in potrditev, kar je dobro in kaže na to, da kakovostno delaš.

Za pohvale in promocijo je najbolj zaslužno prav socialno omrežje facebook. Na moji strani »Umetnost v lesu, pirografija, Denis Serjun« si lahko vsak pogleda fotografije izdelkov in pod njimi izrazi svoje mnenje. Tako tisti, ki me bolje poznajo vejo, da sem s svojim delom zadovoljen, a nikoli ne stoodstotno. Trudim se, da bi bil vsak naslednji projekt boljši in tako postopoma napredujem.

Opazila sem, da je tudi tvoji punci blizu ustvarjanje.

Ko človek posluša svojo dušo in ustvarja, mu to lepša in bogati življenje, govorim iz izkušenj.  Zato sem vesel, da Natalija izdeluje »lovilce sanj«, ob študiju je to dobrodošel hobi, ki ji lepša prosti čas. Poleg punce se za iste stvari kot jaz navdušuje še nekaj mojih prijateljev, katere občasno učim in se radi preizkušajo v obdelavi lesa in risanju. V delavnici je vedno dobro imeti družbo, ob delu in razpravljanju o idejah pa nam časa za šale nikoli ne zmanjka. Smeh pa, pravijo, je pol zdravja.