Dobra obiskanost dogodka – na zadnji dan enotedenskega festivala so našteli okrog tri tisoč obiskovalcev – Prebila ni presenetila. »V tujini so tovrstne uprizoritve priljubljene in dobro obiskane, denimo v Veliki Britaniji, ZDA in na Nizozemskem. Tam so to šovi, ki trajajo tudi po teden dni,« nam je povedal. 

Osrednji dogodek je bila uprizoritev bitke med Nemci in Američani v Normandiji leta 1944. Spomnimo, da so se pred okroglimi 70 leti zahodni zavezniki izkrcali v pokrajini na severozahodu Francije in tam odprli novo fronto. S tem so nemške vojake ukleščili med dvema ognjema in sprožili začetek konca druge svetovne vojne.

Navdušenci nad vojaško zgodovino

Delček te zgodbe so poskušali uprizoriti na pivškem festivalu (nekaj utrinkov si lahko ogledate v galeriji). Kako pa so dobili zamisel za tak dogodek? »Sam že dolgo zbiram orožje, opremo, vozila, doma imam manjši zasebni muzej. Pred leti smo s prijatelji oblikovali skupino, ki jo po večini sestavljajo Horjulci. V originalnih uniformah ter z orožjem uprizarjamo ameriško vojsko. Pozneje smo spoznali še nemške kolege in začeli skupaj uprizarjati bitke. To zdaj počnemo že nekaj let, letos prvič tudi na festivalu vojaške zgodovine,« nam je povedal Prebil.

Finančno podprl obnovo tanka

Sam je v preteklih letih ustvaril lepo zbirko spominov na eno najbolj temnih obdobij človeške zgodovine, kateri je zdaj dodal še ameriški samohodni top jackson M36. Tega je do zdaj hranil vojaški muzej, Prebil pa je financiral obnovo. Top mu bo zdaj po dogovoru z muzejem na voljo za uporabo na pivškem poligonu, za ponazoritve bitk in vožnjo. V nedeljo ga je preizkusil v omenjeni uprizoritvi bitke, v kateri so Američani seveda premagali nemško stran. A bojevanje ni bila primarna naloga tega vozila, nam je pojasnil: »Ne gre za tank, temveč za tako imenovanega uničevalca tankov, ki je nastal kot ameriški odgovor na nemške tanke. Nemški tanki v drugi svetovni vojni so imeli močnejše topove in so ameriške uničevali na daljavo. Jackson M36 je zelo hitro vozilo z veliko ognjeno močjo, ki je uničevalo tanke nasprotnika, zaradi ranljivosti pa ni bilo namenjeno za samo bitko.«

Osamljeni jekleni vojak

Med drugo svetovno so proizvedli le okrog 1300 takih topov, po vojni pa še dvakrat po 200, pravi Prebil. »Obdržali so se večinoma le po Jugoslaviji, kamor so prišli kot pomoč v letih 1953 in 1954. Po sporu med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo so Američani Jugoslovanom, ki so bili brez orožja, ponudili pomoč in poslali 399 topov tega tipa. Jugoslovanska armada jih je nato še dolgo uporabljala, po naših cestah so se vozili tudi v času slovenske osamosvojitvene vojne,« razlaga. Danes je po njegovih besedah delujočih le še nekaj primerkov: »V svetovnem merilu je morda delujočih še okrog 20 topov, večina teh prav v Jugoslaviji.«