Morda nam bo lažje živeti in lažje odločati se, kaj storiti, če se, morda tudi skozi takle spis, za trenutek ustavimo in poskusimo videti, kje smo in kaj se dogaja. Osebno se mi zdi fascinantno, da po dvajsetih letih v Sloveniji še vedno obstaja kar precejšen del populacije, ki vidi začetek in konec problemov v tem, ali bo na čelu vlade Janez ali Zoran s stricem Milanom. Ti so tudi še edini, ki hodijo na volitve. Ostali ne gremo več. Ker nam je jasno, da je ta izprijena igra politike levih in desnih le metanje peska v oči, vsi nam ponujajo enak kapitalizem po meri evropskega imperializma, ki nam ga kapitalistična elita hinavsko vsiljuje, da naj bi bil še najboljši izmed (žal slabih) družbeno-političnih sistemov. Ali je ta anemičnost po zatonu vstajniškega gibanja rezultat globoke utrujenosti, bežanja v svoje male svetove, stiskanja zadnjice ali pa le skrajna stiska v negotovosti, kaj sploh storiti. Problemi, ki nam visijo nad glavami, so tako mnogoobrazni, tako strašljivi, da jih človeška pamet raje potisne v podzavest. Toda tudi tam ne izginejo in nadaljujejo svoj uničevalni pohod po psihi.
Prihaja čas, ki smo si ga izvolili z vstopom v EU in pakt Nato. Čas modificiranega vremena, čas modificirane hrane, čas, ko se bodo nepovratno drobili medčloveški odnosi in se bo trgal stik z divjim in prvinskim, ki je naše zdravje in edina prava pot v sožitje. Slabi časi se obetajo za Slovenijo. Predober zgled je bila pred tistimi dvajsetimi leti, predober za svet, in bi lahko kdo to opazil in rekel, ej, saj se da živeti lepo. Zato je bila uničena in uničuje se še naprej. Zorani in Janezi in drugi Mišićnjaki, plačani za to, da uničijo naše dostojanstvo. Ne mi govoriti, da je ta propad slovenskega gospodarstva delo nas samih … Uničenje Slovenije kot svetle točke je bilo nujno za varno bivanje kapitalizma. In ko smo ponižani, izgoreli, smo zdaj idealna paša za manipulatorje in preprodajalce. Trenutek, v katerem smo, je ključen za to, ali bo entiteta, kot je Slovenija, obstala. V tem navideznem samoodločanju, ki se mu reče demokracija, smo izgubili vsako voljo do napredovanja in resničnega razvoja. (Razvoj nam je še vedno vcepljen kot asfaltiranje, betonske kocke, novi kabli in nova zdravila. Toda to ni več razvoj. Razvoj je povezovanje med ljudmi, ustavljanje ponorele gospodarske rasti, razvoj je iskanje sreče in miru, ohranjanje narave, pridelava lastne in zdrave hrane, učiti se živeti čisto, brez obremenjevanja okolja …) Slovenci enostavno ne vemo, kaj storiti. In zato namesto nas delajo norosti tisti, ki jim ni mar, ali bo sledil potop. To, da trenutno ne reagiramo, ni nujno dokaz naše mlahavosti in vdanosti v usodo, ampak do neke mere tudi visoke duhovne inteligence, ki se zaveda, da slepo udarjanje ne prinaša nobenega pametnega rezultata. Toliko hujše bo potem, če se bo na koncu plaz slepega, zatajevanega besa sprostil nenadzorovano. Nekaj bo treba storiti prej. Spremeniti sistem. Spet zagristi v to grenko jabolko, ki ga zgodovina ponuja v nedogled. Otresti se tujega vmešavanja, soočiti se sami s seboj, prekiniti navezo s paktom Nato, narediti iz Slovenije Slovenijo. Suvereno državo, ki se bo sama odločala, s kom in kako se bo povezovala in sodelovala. Deželo, kjer se bo spoštovalo dobro v človeku in ne barabe, deželo, kjer bo jabolko zraslo brez kemije, kjer bodo vode pitne brez klora, kjer bomo govorili z veselim in čistim jezikom. Takrat in šele tedaj bomo lahko nekaj storili za svet, ki se sam nagiba v prepad. Šele s svojim zgledom.
To ponižanje, ki ga živimo zdaj, je poginjanje.
Na vas nekaj, ki niste fanatiki leve, desne, novo- ali staroreligijske struje, ki niste podkupljenci, riti ali duševni slepci, je ta najtežja naloga. Osvoboditi domovino sladkega lepila, ki nas zastruplja, uničuje mladino, plaši izobražence, radira kulturo, ubija naravo. Nas je še kje kaj? Čas za hece je minil …

Primož Bizjan, Horjul