Na Gregorjevem sejmu v Zagradcu smo med obiskovalci srečali predsednika Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije (KGZS) Cvetka Zupančiča, ki je vodilno vlogo v KGZS prevzel lani junija za Cirilom Smrkoljem, bivšim kmetijskim ministrom. Zmotili smo ga med klepetom ob kavi z direktorico Kmetijske zadruge Stična Mileno Vrhovec, ki je dala na razpolago sejemski prostor pred trgovino v Zagradcu, obenem pa je bila Zadruga tudi eden od sejemskih ponudnikov s prodajo raznovrstnih sadik in rož. Cvetko Zupančič je pojasnil, da se je ustavil med potjo iz zdravilišča (kjer je na zdravljenju) proti domu, vseeno pa je bil pripravljen odgovoriti na nekaj vprašanj.
Cvetko Zupančič je rojen (1959) na Vrhu pri Višnji Gori. Končal je poklicno šofersko šolo, a tega poklica ni nikoli opravljal, ker že vseskozi dela na domači, trideset hektarski hribovski kmetiji. Leta 1995 je bil izvoljen za predsednika Kmetijske zadruge Stična, kar je še danes. Leta 2000 je bil izvoljen v svet in upravni odbor KGZS, leta 2002 pa je bil prvič izvoljen v Državni svet RS kot predstavnik kmetov. Od leta 2003 je tudi predsednik Komisije za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pri Državnem svetu.
Kot kaže, bo Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije obstala kot edina zbornica v Sloveniji z obveznim članstvom. S čim to upravičujete?
Naša zbornica je najmlajša, obstaja komaj 12 let in v tem času še ni imela dovolj priložnosti dokazati sebe s svojim delom v korist in zadovoljstvo članov. Pri vprašanju obstoja zbornic verjetno ni tak problem delo, večinoma je problem članarina. V naši zbornici je članarina zelo nizka, saj znaša v povprečju letna članarina 17 evrov na člana. Vsak član uspe skupaj z našo pomočjo ta strošek pokriti preko zborničnih storitev kmetijskega in pravnega svetovanja.
Kakšno organizacijsko strukturo zbornice pokrivate s članarino?
Zbornica ima 107.000 članov. Član zbornice je vsak lastnik kmetijskih zemljišč in gozdov v Sloveniji, ki ima več kot 106,88 evrov katastrskega dohodka na leto. Iz članarine se pokriva delovanje KGZ, ki je organizirana na treh nivojih. Na državni ravni delujejo: svet zbornice, predsednik zbornice in upravni odbor zbornice; na drugi ravni je 13 območnih enot zbornice in na tretjem nivoju so izpostave KGZ v vsaki upravni enoti.
Kako se gospodarska kriza odraža v kmetijstvu?
Kmetijstvo ni imuno na krizo v gospodarstvu, ker je z njim zelo povezano. Pred 30 leti se je slovensko kmetijstvo rešilo z zaposlovanjem kmetov v gospodarstvu. V zdajšnjem obdobju je kmete kriza doletela malo kasneje in jo bomo v pravem pomenu besede občutili sedaj.
Z vstopom v Evropsko unijo se je vzpostavil prost pretok blaga in storitev v evropskih državah. Ker se na to nismo pripravili, so tuji trgovci na zelo lahek način prišli na slovenski trg in svoje poceni blago ponudili na lažji način, kot pa naš kmet. Zaradi tega so naši kmetje postali nekonkurenčni.
Gospodarska kriza je povozila našo predelovalno industrijo: prodaja Fructala, Ljubljanskih mlekarn, zaprtje Tovarne sladkorja Ormož in še bi lahko našteval. Tako so slovenski kmetje ostali brez predelave, brez kanalov, kamor bi prodali svoje pridelke, le s prodajo pa določen kmetijski pridelek dobi svojo vrednost. Slovenski kmet je odvisen od milosti in nemilosti tujih korporacij.
V čem vidi Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije rešitev iz te situacije in ali so bili storjeni že kakšni konkretni koraki za izboljšanje stanja?
Bistvenega pomena za kakršnokoli reševanje problemov v kmetijstvu je tesno sodelovanje med Kmetijsko gozdarsko zbornico Slovenije, Zadružno zvezo Slovenije in Ministrstvom za kmetijstvo. Narejeni so programi in projekti; vsi iščemo pot, kako promovirati slovenske izdelke in kako vzpostaviti prodajne tokove za prodajo naše slovenske hrane, ki je nekoliko dražja, a kakovostna. Vse pa se ustavlja pri denarju, saj so še vedno vseh polna usta besed, naredi se pa nič konkretnega. Ker se tudi sredstva za kmetijstvo zmanjšujejo, smo postavljeni pred nov izziv: kako kmetom kljub manj denarja ponuditi več. Slovensko kmetijstvo mora postati nacionalni interes, minister pa bi moral biti odgovorna oseba, ki je v stanju preiti od besed k dejanjem.
Glede uveljavljanja interesov Kmetijsko gozdarske zbornice pri sprejemanju zakonodaje imam to prednost, da sem državni svetnik.
V nekaterih evropskih državah je prišla v ospredje samooskrba s hrano. Kako pa je s tem v Sloveniji?
Samooskrba na ravni države najprej pomeni, da sami pridelamo dovolj hrane zase, česar v Sloveniji ne moremo zagotoviti. Samooskrba je vseeno zelo pomembna za oskrbo lastne države, za kar pa mora biti izpolnjenih več pogojev. Pri tem se je treba zavedati, da to ne pomeni nujno bolj kvalitetno hrano, lahko pomeni tudi dražjo hrano, vendar pa domačo hrano. Včasih je država imela blagovne rezerve, s katerimi je vzdrževala cene, danes pa tega ni. Na tem področju bi bilo treba narediti več. Polovico hrane, ki jo slovenski kmet pridela, bi bilo treba nekje skladiščiti, tega ne zmorejo kmetje sami. Danes se spodbuja pridelava hrane, ne pa proizvodnja. Če hočemo biti samooskrbni, je treba spodbujati proizvodnjo. Druga stvar pri samooskrbi pa je, da bi se morala politika slovenskega kmetijstva bolj približati kmetom, proizvajalcem hrane, zato da bi začutili interes.
Danes je veliko govora o kvalitetni, zdravi hrani. Vemo, da je bolj kvalitetna, bolj zdrava hrana tista, ki pride na mizo po čim krajši poti in je mogoče slediti njeno poreklo.
Tudi na tem področju je predvsem treba priti od besed k dejanjem.